A četrti letnik zares postane samo še mešanje dreka?

Moja desna nosnica je še dihljiva, medtem ko se je leva že zaprla, prav tako levi slušni kanal, levo oko pa gleda še bolj utrujeno kot sicer. Z zmasiranimi stopali, ki se mi ne dogajajo pogosto, s šajtrgo ali samokolnico vozim vtise s predavanj preteklega meseca na kup. Ne ugotovim, ampak le potrdim: letos so vsebine predavanj postale  cela megla nad Sorškim poljem ob sedmih zjutraj (čeprav me vlak po tem koncu ne pelje več vsak dan in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje vstala pred sedmo uro zjutraj). Če so že profesorji tisti, ki se trudijo za segrevanje ozračja, smo jaz pa še nekaj tisti, ki se ne dvignemo v luft, ostajamo pa sključeni vsak v svoj stol in vsak s svojo kracaško umetnino na robu papirja.
Kot da smo slišali že vse (pa nismo), kot da smo skritizirali že vse (pa nismo) in kot da smo že našli rešitve za vse probleme današnje družbe, izobraževalnega sistema in strtih src (pa jih nismo). Obupali smo nad idejami, za uresničevanje katerih naj bi bil odgovoren naš študij, ambicioznost drugih nam gre celo v nos (tudi v tak nos, ki diha le napol, piše zgoraj), aktivnost je nekaj, kar se nam pač ne ljubi.
Naučili so nas tega, kar jim je bilo naročeno. Naučili so nas kritičnosti, pomagali so nam spoznati širino, pokazali so nam, da obstaja vesolje stališč in nas usposobili za zijanje skozi tuje okno. Kritičnost? Kje je zdaj? Povem ti: pojedla je lastnega roditelja, ga še oglodala, da je postala tako debela, da svojih udov ne zmore premakniti več. Njen novi lenobni značaj je kritičnost začel poenostavljati, pripeljal jo bo nazaj na začetek, ko bomo rekli, da je vse skupaj preveč ogromno, da bi karkoli sploh utegnili spremeniti. Tako kompleksno je, da je že enostavno! Optimizem našega področja se z vsako priložnostjo, da bi se zavzeli za spremembo, oddalji od pravega cilja izboljšave.
Razmišljanje je večkrat okej, če ga pustiš neinterpretiranega, ampak nikakor ne morem brez mojih opomb. Ki so:
Prvič: moj študij je še vedno simpatičen, mogoče postaja le dolgočasen – odgovornost je najbrž pri meni.
Drugič: moj študij ni brezpredmeten. Ima svoj point, spet pa smo naveličani premlevanja vedno istih tem.
Tretjič: nisem v čem depri podobnega. Razmišljam. Iščem začarane krogce.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: