Metaučim se.

Bereš, če v sredo pišeš dvojni kolokvij iz AND Pedagoška psihologija I – 3.

Vse moje učne strategije stojijo na pravem mestu. Pri strategijah uspešnega branja se lepo ločim na  vse tri – uporabim predbralne strategije, kjer iščem vire (oziroma mi jih kolegialno pred nos prinesejo dragi sošolci), pri bralnih strategijah berem s popolnim razumevanjem, nenehno ugotavljam bistvo, ki je večkrat tako samoumevno, po branju pa poročam o prebranem – bolj ali manj uspešno s kracanjem po izpitnih polah. Držim se metode PV3P, kjer snov pregledam, potem vprašam (“Zakaj je to sploh potrebno znat?”), nato preberem (če mi že nihče ne odgovori), ponovim in spet ponovno pregledam, če v ponovitve slučajno ni zašla kakšna holivudska zgodba o superjunakih, ki pred neumnimi ljudmi rešijo izobraževalni sistem (!?). Specifične strategije, kot so podčrtovanje, robne oznake in izpisovanje (pozor, izpisovanje je koristno le ob izločanju nepomembnih podrobnosti in ob iskanju nadrejenih pojmov ali stavkov, ki nadomestijo podrejene) so del mojega prilaščanja pozitivnih ocen že od nekdaj. In nihče od bivših učiteljev me ni naučil tega – niti posredno, še manj pa neposredno.

Med predavanji kolikor toliko poslušam. Selektivno in pregledno zapisujem po razlagi, če mi to predavateljeva jasnost, razumljivost, čustvena zavzetost, njegova kongruentnost, brezpogojna naklonjenost, empatično razumevanje in sprejemanje učenca (haha, teh nekaj zadnjih brišem, so le lastnosti idelanega učitelja) sploh omogoča.
Rišem miselne vzorce in pojmovne mreže. Zelo rada. Pojmovne mreže v bistvu vklopim kar v sam miselni vzorec, da je videti bolj slikovito. Oblačke barvam, puščice občrtujem z močnejšimi barvami in lepo pišem. Ne držim se pravila, da je miselni vzorec zapisovanje ključnih besed v razvejano razporeditev (ki temelji na zakonitostih možganskega delovanja), pač pa ključne besede vedno zapišem v središče, podsistem pa ne predstavlja novih ključnih besed, ampak razlago, ker mi sama ključna beseda običajno ne prikliče asociacije, pač pa le zmeden “D fak?”. Ne poenostavljam, ker mi potem itak ni nič jasno, utegnem pa v tem pretiravat, zato sem si tokrat posebej snov iz učbenika, ki je popoln zgled učbenika, prilagojenega učencu in spodbuja metamagenske aktivnosti (poglej, pišem izkustveno obarvani povzetek nekega poglavja prav iz tukaj!), uredila v en pisan zvezek, v torek pa bom zadevo zrisala še v manj pretiravajočo obliko.
Povzeto po: Barica Marentič Požarnik – Psihologija učenja in pouka

Join the Conversation

4 Comments

  1. S plonkanjem iz knjige zares obvladam! 😀

    Pa se mi zdi, da mi celo uspe od tega kracanja celo nekaj odnest … Bomo videli, če se bo kaj odneslo na izpitu. 🙂

    Btw – čestitke za tvoj opravljen baubau izpit! 😉

  2. Tenkju beba :)) Seveda sem ponosna na to, da sem namesto, da bi se piflala faze pa klasifikacije pisala tole, ki je tako splošna zadeva, da od tega zihr na izpitu ne bo nič! 😛 😀

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: