Mali obupani ekolog.

Odkar je občina pred vsako hišo pripeljala plastično zeleno kanto z rumenim pokrovom, ki je namenjena embalaži, je moja mati naročila še rjavo kanto za biološke odpadke, zdaj čaka še enako veliko plastično kanto za mešane komunalne odpadke, ki bo nadomestila staro štorasto kovinsko. V ločevanju odpadkov je skoraj ugledala nov osebni smisel, čeprav je po mojem mnenju dovolj že tista vrednota, ki si jo pridobiš s tem pravim  odnosom do smeti. Se pa že nekaj časa sprašujem in tudi ugotavljam, kako je ločevanje postalo opravičilo za naše onesnaževanj in kako je “Lahko smetim, saj ločujem,” vseeno postal nek tih zagovornik našega umazanega potrošniškega ravnanja.
Mjah, nič mi ni prav. Lahko omenim, da mi je bila v otroštvu ena izmed bolj strašnih risank, prav ne_spomnim_se_imena risanka o Planetu Zemlja, ki zboli zaradi smeti. Ločevanje s kasnejšo reciklažo je seveda trenutna rešitev, optimizem nas malih, manjšega kupovanja in uporabe embalaže pa se je tako ali tako težko lotiti, če na delikatesi dobiš več papirja kot salame. Pisano vrsto kant pred našo hišo pozdravljam in kar je najpomembnejše – zdaj je moja osebna proizvodnja kupčka plastike in papirja tako – namesto par sto korakov oziroma krajšega sprehoda po naselju – deležna le šestnajstih korakov po šestnajstih stopnicah do dvorišča.

Slovar za nevedneže: kanta je zabojnik za smeti.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: