V divjini: prvi dan

Samo omenila bi, da sem ob svojem drugem pohodu proti našim novim petinsedemdesetim kvadratom, ko še nisem imela svojih ključev, zgrešila prava vrata in pokljukala na sosedina. Ker so bila zaklenjena, sem še pozvonila in preden sem se v znoju sramu zbrihtala in z občutkom “rada bi se pogreznila v tla” ali “izpuhtela bi v zrak” stuhtala, da je bila tole napačna poteza, je soseda že vsa prestrašena stala na vratih in buljila vame kot da se z levo roko ne držim za torbo, ampak za hudo dobro nabrušeno koso. Ja!
Upam, da je toliko stara, da ji bo senilnost pomagala pozabiti na ta dogodek in na moj sicer nadvse lušten obrazek, ki ga ona zdaj vidi le kot fris huliganske smrklje.
Bila sem v družbi predrage študijske kolegice, kateri sem se želela za en mjčken pobahat.

Join the Conversation

5 Comments

  1. 😀 aveš, da to ni bil edini ekstrem dneva – pred faksom sem kr pristopila k enmu drugmu krogu ljudi, namest k svojim sošolcem 😀

    Dons je očitno res moj dan 😀

  2. Še lastnega doma ne najdeš … očitno ga še nisi shranila v podzavest in je dejansko še divjina … zdaj bo stekla aklimatizacija in potem boš glavna v naselju :))


  3. haha
    mogoče je pa soseda pričakovala da ji boš kake piškote prnesla, al pa na spoznavno zabavo povabila 🙂
    mene je sosed za prvi dan ponesreči napil:) je reku da mormo zalit soseske odnose:) sm se prvo jutro z živalskim vrtom zbudil 🙂

  4. Nihljaj, priznam, da aklimatizacija pooočasi poteka – včeraj še v kuhinjo nisem upala stopit, danes sem že pomila pa pobrisala posodo. 😀

    Luka, tvoja proti moji – odlična izkušnja! 🙂

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: