Moje ime za danes je Kup nesreče.

Oh, kaj bi dala, da brbončic ne bi matral firbec in tistega grenkega obupa, ki sploh ni bil pripravljen na pravilen način, sploh poskusila ne bi – sem premišljevala v razburkani postelji, kjer je okrog mene butalo valovje in mi povzročalo morsko bolezen.
Tisti cepec, s katerim sva se mimogrede zaletela z rameni pa zagotovo ne bo spoznal svoje deklice na klišejski filmski način. (osvežitev: jaz se zaletim vate, ti se zaletiš vame, knjige padejo po tleh in najini roki se dotakneta, ko želiva s tal pobrati isto knjigo. “Jaz sem Špela,” rečem v zadregi in ti ponudiš roko pa rečeš “Jaz sem pa Janez. Si za kavo?”)

Zdaj sem relativna. Če me je v zadnjih štiriindvajsetih urah obsedla cela paleta čustev (zares mislim c-e-l-a), ljubkost turške restavracije in menda ne ravno ta pravi sendvič od žmavca soseda pa od brata prjatla. Sovražim, če mi bankomat ne more izročiti desetih evrov, ampak izpljune dvajsetaka. Občutno preveč zapravim.
Še vedno začnejo solzevodi puščat zaradi občutljivosti in prizadetosti, ker ne morem verjet, kako je človek lahko taka pošast do naključnega v eni sekundi časa. Neznanec! Jaz pa sem prijazna punca. Z rahlim odklonom tu pa tam sicer.

Join the Conversation

2 Comments

  1. Točno to tud jz pravim 🙂 – ampak v momentu, ko sem bila že tako nekaj razjarjena pa nervozna, me je tale tip čisto potlačil v en rudnik s svojim agresivnim komentarjem. Za bruhat, da res ne maramo takih ljudi!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: