Revolucija: mentalnodolgočasna

Kar presekalo me je. Tam pod vročo vodo, ki je tako vroča, da pusti rdečico na koži še nekaj minut po koncu zalivanja. Tako vroča mora biti, ker okrog banje nimamo namontirane zavese, da bi zaustavljala topel zrak, in peč se ugasne že pred polnočjo.
Nehala sem s samoanalizo – to mi je s sekirico tresknilo skozi zavest! Nekaj časa nazaj sem z njo še pretiravala. Pa saj se še vprašam kaj posebej izgubljeno eksistencialnega, ampak se ne poglabljam več tako močno, da bi se vrtela okrog pa okrog in z gobcem lovila svoj prekratki rep, potem pa prišla do zaključka, da se bomo tako ali tako v manj kot sto letih človeško pokončali. Zdaj samo enostavno, še preden bi zaman trpinčila svoj um znotraj lobanje, rečem ali povem, da se bomo tako ali tako v manj kot sto letih človeško pokončali.
Zdaj vem, da sem zavistna, ker sem človek z zdravimi občutji, čustvi in občutki in je zavist popolnoma realna človeška lastnina. Pa kaj, če to ni prav.
Zdaj vem, da potencial materinskega čuta v meni iz meseca v mesec – če je bil sploh kdaj prisoten? –  vedno bolj hlapi, izhlapeva, puhti, izpuhteva. Pa kaj, če tudi to ni prav in je edini razlog, da si naredim trebuh, v tem, da na stara leta ne bom sama. 
Zdaj vem, da mi bo nekoč uspelo pojesti strah pred tujino. Najnovejša želja je prišla iz čisto kontradiktornega prepričanja, da tisto zares ni zame, ker se bojim tujine. V četrtek je na Mestnem trgu bodoči angleški ženin v smislu fantovščine moral zapeti pesem španski kofetarici.
Zdaj vem, da sem zares optimistično naravnana v prihodnost (v svojo prihodnost!), če le pred začetkom korakanja v svet (pa čeprav je ta le virtualen) popijem deci iztisnjene pomaranče. Pogled postane svetlejši in glava postane dvignjena.

Zdaj vem, da se zaradi določenih prijateljstev nimam več kaj posebej (očitno) po sizifovsko trudit, ker bi izpadla skrajna naivnica, tega pa nočemo, če sem se takoj po srednji šoli odločila za po-svoje-misleče bivanje z lastno glavo pa življenjem.

Skratka, vrtanje rovov skozi neprebojne materiale postaja bolj rudarska izjema kot po-soncu-stopicljajoče pravilo. Stvari so hitreje jasne, analiziranje vseh svojih (kolikože?) osebnosti je procentualno (skoraj) zaključeno… In to ni dobro. Premirno je, v moji naravi je, da se z nečim tolčem po glavi, ohmojgoš, čutim svoje dolgočasje, mentalno dolgočasje! Seveda stavim, da kmalu v sebi  postanem spet cel posmehljiv zabavljač in če ne drugega, nimam pojma, kaj točno bom po izgubi statusa študenta. Hvala za nepredvidljivost življenja.

Join the Conversation

2 Comments

  1. Zadnjič sem nekje brala, da so tiste plastične kopalniške zavese zdravju škodljive. Meni pa od vedno delujejo zdelo nehigienično (lahko bi rekla, da imam rahlo fobijo pred njimi).

    Kar se trebuha tiče, je stališče do njega zelo različno – in včasih tudi kontradiktorno – v različnih življenjskih obdobjih… čeprav nisem ne mama, ne stara mama, se ob osebkih s statusom študenta počutim dovolj staro, za deljenje življenjskih modrosti. Hehe 😀

  2. storyteller awesome! Jaz nikoli nisem razmišljala o njihovi nehigieničnosti ali karkoli, ampak enostavno se mi je zdelo normalno, da jih nimamo 🙂

    Glede trebuha – se zavedam, da pride do različnih obdobij, ampak zanimivo, da pri meni z leta v leto kakršnakoli želja po tem upada. Pri nečakih , še tako micenih pa luštnih, zdržim maksimalno dve minuti, potem pa od utrujenosti kar zbežim pred njimi. Jih imam rada, ampak biti v njihovi bližini mi je pa ekstremno naporno. Nisem še zrela, to štekam, mogoče me čez toliko pa toliko let prime, ampak ta trenutek imam tako jasno, logično in lepo vizijo brez otrok. 🙂

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: