Na čaj pa skoraj vedno pozabim.

Saj ne vem. Ali pa postajam asocialna? Telefonski pogovori se mi vsi po vrsti zdijo dolgočasni, esemesanje je kar naenkrat postalo strašno zahteven postopek, v katerega se mi ne da vlagat truda in energije prstov, za razne kofetkarske pijače nikoli ne najdem časa in še huje – obdelovanje, kdaj bi čas lahko sploh imela, je več kot naporen za moje že tako obremenjene možgane. Kar pa je pravzaprav le neka iluzija, ki biva v meni, ker čisto realno gledano možgansko nikakor ne bi smela biti obremenjena bolj kot vsak povprečen ljud. 
Pravzaprav se mi trenutno sploh ne ljubi vzdrževati stikov in čez mesec dni, ko bo moja neprivlačnost do ljudi minila (glavo si odsekam, če tole ni spet samo eno od nadzemeljskih obdobij), bom srečna, da se vsaj ostali trudijo ostati v stikih z mano. Čeprav sem danes že dobila oster opomin prijatelja, da je zdaj moja naloga, da pokličem njega, ah kaj!, moja naloga je, da cel mesec kličem njega, ker z njegove strani do nadaljnjega sploh ne bom dobila več klica. Tako zelo zoprna in nezainteresirana sem bila.
Pa se vprašam – je prav, da se je treba včasih in v takih pustih obdobjih prisiliti v neke odnose, da bodo na dolgi rok še vedno lepo cveteli? Je to hinavsko in sebično in lažno? Trdna prijateljska vez je produkt nenehnega negovanja, jaz pa bi si na vsake toliko najraje vzela kar pavzo. Žalostno, da si želim občasne pavze od takih ljudi, ki mi pomenijo največ in še več in bi jih na svoji poti imela celo življenje in ki mi navsezadnje sploh niso v nobeno breme, mi ne povzročajo nobene utesnjenosti, kaj šele nuje.

Obstajajo še ostale teorije o enostavni lenobi in o občutku samozadostnosti pa vseeno asocialnost in slaba prijateljica najbolj pašeta k trenutni definiciji “kdo sem”. Zavrem vodo, filter vrečko čaja vržem v kahlasto šalco, grem v sobo in pijem hladen čaj, ker pozabim.

Join the Conversation

3 Comments

  1. na vsake toliko (ekhm, včasih je to pač bolj pogosto :angel:) rabim(o) počitek, pa ne od specifičnih ljudi, ampak od ljudi na sploh. tako da: moja podpora v lenobni ascialnosti, ki to pravzaprav ni, saj je nujno potrebna za normalen obstoj in delovanje bita!

    p.s.: če piješ so (ok, ali pa vodo), se ti ni treba sekirat za pozabljeno čajno vrečko 🙂

  2. Takšni trenutki/obdobja so (in vedno bodo) in pravi prijatelji jih razumejo (tudi ti jim ne dihaš za ovratnik, ko so sami v takem trenutku/obdobju, ne?! ;)) Je pa res, da se je včasih tudi treba zbrcati v rit in zaradi tega to dejanje ni prav nič lažno… ampak to sem jst na svoji koži občutila šele v poštudenstkem obdobju, ko so se pijačke in ostala druženja že sama po sebi skrčila na minimum.

  3. bubbles, po nekaj dneh mislim, da se vračam nazaj 😀 Se pa strinjam – kdaj človek enostavno rabi čisto svoj čas, ampak tokrat me je malo zaskrbelo, ker je predolgo trajalo 🙂

    Storyteller – ne, pravi prijatelji ne razumejo, če to odklanjanje traja predolgo. 🙂 Če pa že razumejo pa včasih nisem ravno dobila takega občutka… Čeprav priznam, da se je moja struktura prijateljev močno spremenila od takrat 🙂

    Ja, sicer mi je pa to zanimivo, da grem veliko raje s sošolci na kavo, ker smo na "mimogrede" in me prav skrbi, kako bo z mojim kofetkarskim življenjem po študiju 🙂

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: