Joga in MS.

Verjetno bom komu kmalu povzročila željo po tem, da potrga vse kocine z mojega telesa, ker ga tako živciram s hvaljenjem vaditeljice joge, s katero se na uri in pol srečujem vsak teden. Med drugim prav zaradi nje in udobno domačega vzdušja v tej skupini, ki sem si ga ustvarila v treh letih, bojkotiram štiri semestre telovadbe, ki bi jih morala opraviti v sklopu študijskih obveznosti. Zato:
  • ker si zaradi mojega zdravstvenega stanja ne morem izbrati odbojke,
  • ker bi me fitnes spremenil v nekaj spužvi podobnega – še posebej, če bi me takoj čakalo še par ur predavanj,
  • ker se mi med bolj neumnimi stvarmi vesolja zdi to, da bi na jogo hodila več kot 30 km stran od doma, če jo imam lahko od doma stran le 10 km,
  • ker mi tista njihova vaditeljica joge zihr ne bi do konca januarja posodila naslednje knjige.
Vsekakor – zadevo sem že pridno prelistala, obljubila sem, da jo bom tudi prebrala, ampak se tukaj spet nekako pojavi tisti sindrom prekladanja knjige s tiskalnika na polico, s police na mizo, z mize pod posteljo, izpod postelje nazaj na mizo z “danes pa res začnem z vnetim študiranjem”… Pha. Najhuje je, da sem mislila, da se ta sindrom pojavi le pri zadevi študijskega gradiva pa očitno živim v krepki zmoti. No, časa imam do konca januarja, lahko optimistično upam, da jo dejansko predelam do takrat, ker me mimogrede precej zanima… In bomo videli. Zraven si lahko postavim še prednovoletno novembrsko obljubo, da zdaj pa res začnem z enajstimi pozdravi soncu vsako jutro pa z desetimi minutami držanja nog v luft. Haha.
Še vedno skrbno vzdržujem svoj lenobni karakter, ni kaj.

Join the Conversation

2 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: