Tako hitro?

Že zato, ker komaj čakam mehko, udobno, toplo pa seveda brundajoče sožitje – lahko tudi preprosto združenje v veličini kozmusa – s svojo Posteljo. Tudi zato, ker zamujam z novimi epizodami najljubših serij, ki se šopirijo s svojimi torrenti na spletu in se gumbka download še ni utegnil dotakniti klik. Pa zato, ker se še vedno neorientirano zaletavam na prehodu za pešce in me ljudje še vedno ustrahujejo s svojo količino na mestnih avtubusih in povsod.
Kako sem vedela! Po treh dneh risanja brezsmiselnih rožic na papir, kjer bi morali sicer s svojim obstajanjem začeti vestno zapisani fakti, ujeti s frekvence predavatelja, in po dveh nočeh ne-tkanja mirnih sanj, pač pa sestavljanja pravih scenarijev horror filmov z zgodovinsko, zombijevsko in hkrati futuristično tematiko, torej po treh dneh in po dveh nočeh… Sem entuziazem nad mojim neuradnim začetkom novega študijskega leta izgubila zelo hitro. Sem entuziazem nad kombinacijo študija in dela izgubila zelo hitro. Sem entuziazem nad plani v novembru in decembru izgubila zelo hitro. Bom entuziazem nad novo zbirko kulijev (bivši so mi pocrkali kar en za drugim) izgubila zelo hitro.
Zasedena sem precej (psihično verjetno samo zaradi atletsko hitečih številk) in na nek način skoraj olajšana postanem, da sem njega uspela preseliti v vzhodno polovico es-i. Zanimivo, da se bom naslednji teden pritoževala tudi nad tem.

Join the Conversation

2 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: