Še 3 dni.

Čakam med listjem v parku s knjigo v roki in ko pride, objamem in poljubim, kar je moje. V sobi 220 takoj zatem dobim vse, kar smem in smeva, v ušesne mečke dobim še uhane sardinske s koralno bunkico na sredini. Modre barve, ker pravi, da imam veliko takega v garderobi. Med žvečenjem ananasa opišem svoje pohujšljive misli o prijaznem, luštnem, mladem in maserju. Skoraj mi vrže želodec ven, ker se tako smejim ob načinu svojega nedolžnega priznavanja in pogledu na njegove hudomušno šokirano zategnjene obrazne mišice. Obožujem te!
Finsko izbereva najprej, po desetih minutah moja prešvicana stegna, joški in obraz izberejo ležalnike v predprostoru, nekaj zatem pa ponovno puščava svoj znoj v savnastih bunkerjih – tokrat na turški način. Sproščeno je, rada ga imam in to ni porno-film.
Razočarana nad življenjem ugotovim, da sem si pomotoma zmočila lase, lahkotno me potunkaš in se smejiš mojemu hlastanju za zrakom in davljenju z vodo. Nekavalirsko, ampak res je smešno. Te vrste pogovori v djakuziju so moji najljubši – tako črno beli so, tako sentimentalno žensko obarvani z moje strani in tako šovinistično moško izprani s tvoje, da je razmerje ravno pravo. Govoriva o najini (ne)prihodnosti, hipotetično zastavljenih “če”-stavkov sploh ne zmanjka in ti greš levo, jaz grem desno in mi trije smo najboljši par (jaz, ti in midva).
Kljuva me, ker ne dovolim, da prespiš tukaj, še bolj sem jezna nase, ker svoji egoistični in fovšljivi naravi dovolim, da pokvari razpoloženje v kavarni, ob fotografijah, torticah in čajih. Ljubosumna sem, zavidam, slab človek sem, ker spet padem pod vpliv mišljenja drugih. Povem, da zavidam. Spet se najdem v precepu tistega, čemur daje družba prav, in tistega, čemur sama dajem prav. Torej, kaj je prav? Hudičeva vprašanja, ki nimajo odgovora, ne bi smela obstajati. Potolaži, ko z roko pokaže primerjavo, koliko mu dajem.
Poslovim se v odprtem dvigalu. Bil je lep dan. Lepa nedelja in ljubim ga. Še sedaj se smehljam in skozi celotno besedilo se nisem odločila, ali naj bo “on” ali boš kar “ti”. Jebiga?

Join the Conversation

6 Comments

  1. storyteller, Mene se že nonstop tako rada držijo – pfej in pfuj so 😀 Tako nepotrebna in nehvaležna in nepraktična so…

    svojamoja 😛 – ne norčuj se iz mene!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: