Še 7 dni.

Če sem že dva topliška zapisa začela v narekovajih takšnih pa drugačnih bistroumnosti, bom pa še tega, tretjega.
Enkrat pri kosilu…
Mati: “Čudno prehranjevalne navade imaš.”
Njena ljubeča hči: “Res je.”
… Ko sem namesto sklede župe pred sabo postavila krožnik z dvema torticama in melono.
Naslednjič pri večerji…
Mati: “Pa obvezno čisto malo pusti na krožniku!”
Njena potrpežljiva hči: “Itak.”
… Ko sem zaključevala z goltanjem štefkine pečenke in pire krompirja. Na krožniku sem pustila ravno za en grižljaj.
Naj opozorim: obe njeni pripombi sta povsem sarkastični v pozitivnem smislu brez anoreksičnih namigov ali drugih skritih sporočil. Dejstvo je pač takšno, da obrok kosila in večerje tukaj vedno pričnem s kosom peciva, tortice, pudinga in kosom melone, nato šele pogoltam župo (to govejo predjed) in že na pol potešena počakam na glavno jed. Sladice kot posladka ne sprejemam, sprejemam pa mogoče sadni jogurt ali pač nič. Prazen krožnik pa že po naravi redko oddam na pot proti pomivalcu. Se mi zdi namreč vljudno, da kuharju, kelnarjem in sojedcem ne pokažem svoje popolne požrešnosti. Slednje me je našuntal že bratranec pri mojih rosnih osmih letih…*
Moje prehranjevalne navade iz svojih tipičnih norm sicer skačejo že takoj zjutraj… Pri zajtrku. Zajtrka namreč v mojem običajnem vsakodnevju ne poznamo, sploh ne že ob taki nečloveški uri kot je osem a.m. (šele okoli opoldneva se običajno pokaže prva zobovnata potreba po žvečenju hrane, ampak to lahko poimenujemo tudi “kosilo”, a?). Da ne govorim o tem, da je meso na jedilniku dvakrat dnevno in da bom ob prihodu domov najbrž postala vegiperson (da bi tukaj naročila sadni krožnik za večerjo, sem verjetno preveč škrta – vem, da bi dobila samo goro zelenih hrušk pa dve meloni, ki bi jo pa tako ali tako cuzala že za predjed).
Ne norčujem se iz hrane.

*realna zgodba za tem je najbrž taka, da preprosto nikoli ne morem zbasat vsega vase, ker – priznajmo – moja želodčna kapaciteta pač ne zmore.

Join the Conversation

5 Comments

  1. dejmo, vađajni, dejmo!

    o kapaciteti želodca pa ne govor. jz mam probleme z obrokom, imenovanim kosilo. tko se namatram, potem sem eno uro čist boga in prekolnem vse. najhujša so nedeljska kosila govejažupa+krompir+meso/vegi nadomestek+solata. i die.

    tortic in zajtrka pa pojem lih kolikor postaviš predme.

  2. uuu, jst mam pa sladico na koncu vedno. sladica gre namreč v poseben prostor. (in ko sem že pri sladicah naj omenim, da najbolj popenim, če v meniju piše "sladica", prinesejo pa jabolko ali pomarančo. sadje ni sladica, demit!)

  3. oh kolibri – i like the sound of my real nickname!

    Ampak zdaj si pa predstavljaj dvakrat nedeljsko kosilo na dan. Počutim se… Pač tako, kot da na dan vsak dan pojem dve nedeljski kosili :))

    Ja bubbles, sladica gre v poseben prostor – pri meni pač pred glavno jedjo – če gre pa že po glavni jedi, je pa tako, da je res vedno plac v želodcu, čeprav komaj diham od prenajedenosti 😀 (se strinjam glede jabčkov)

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: