Še 10 dni.

“Se boš mal’ pogovorila sama s sabo…” je rekla Tina v podpornem smislu sej-bo-fletn!.
“Mhm,” sem prikimala. Pa si zraven predstavljala scenarij produkcije še nekaj dodatnih osebnosti. Kot da jih tistih 367 že ne bi bilo dovolj…
Obvezno pa moram omenit, da so v zadnjem času precej tiho. Nenavadno. Kar je dobro. Pozornosti sami sebi (in vsem njim) ne posvečam več toliko. Obratno je namreč vodilo na skrajno emocionalno raven – na raven, kjer začnejo čustva šuštrat ljubi mir, na raven, kjer je samopomilovanje glavna vrlina in kjer um brez meglenk tava v prav posebni megli. Kar pač ni dobro.
To drugo se pokaže kot posledica dela Malih Picajzlastih Celičnih Možganskih Stvorov, ki zaradi svojega predolgega bivanja na Zavodu za zaposlovanje, pričnejo z nenadzorovano samozaposlitvijo, sem pa spada:
  • tehtanje teh in teh in tistih možnosti, najbolj optimalnih za udobje lajfa,
  • samoanaliza v vseh detajlih lobanjskega prostora,
  • postavljanje raznoraznih znanstvenofantastičnih teorij o pravilnosti dihanja v zemeljski atmosferi,
  • izmišljevanje fikcij ljubezni, življenja, podkrepljenih s splošno romantično vsebino, ki vlada že od pamtiveka naprej,
  • še trenutno najbolj stabilne stvari spremeniti v vredne skeptičnosti in…
  • okrepitev prepričanja, da je vse drugo bolj prijetno in normalno kot pa moje delovanje v odnosih.
  • posvetitev večje pozornosti tistemu, česar nimam in zanemarjanje tega, kar imam.
Skratka – Ne, pogovarjanje s sabo ne bo ustrezno v prevelikih količinah.

Join the Conversation

5 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: