Po nevihti

Pred njo sem se z muko spravila v Podstrešno kraljestvo Kokoši. Prvič letos. Po skoraj enem letu se je postarala za skoraj eno leto (čudno), prav tako pa je tudi njena diktatura postala še za stopnjo bolj zločinska. Osamljenost ji očitno ne diši.
Potem je počilo, bila je nevihta, bila je na podstrešju moje glave, bila je zunaj podstrešja njene kokošje oblasti. Lilo je, lilo ven iz mene in v mene, lilo zunaj mene, na koncu je bilo vse v redu. Mirno je postalo, ptiči so začeli žvrgolet nazaj, dobila sem občutek, da spet znam biti produktivna!

Motivacija je nazaj, inspiracija je nazaj, interes je nazaj (komaj), štumfi so nazaj (v košu z umazanim perilom). Brez skrbi, da je to izginilo le za ta bivši vikend.

Join the Conversation

10 Comments

  1. res nisem oboževalka neviht, ker me grom in strela zabrišeta v en kot pod oddejo, ampak olajšanje po njih enostavno tako paše…
    (pha, kako sem globoka!)

  2. bubbles pa ja ne boš rekla, da se bojiš neviiiht??? ahahah 😀 (se opravičujem, but i cant help myself :D).

    janja, toča je res nadležna kar se posledic tiče, ampak navadno “ponevihtje” je pa super 🙂

  3. Moja znanka se tako boji grmenja, da ne gre niti na wc med nevihto. Izklopi vse kar se da in sedi pod deko. jaz merne duše lahko sedim na balkonu in gledam to lepoto.

  4. Anonimni – čist vse, kar mi bo prov pršlo za tele izpite.. 🙂

    nefertit – mene grmenje kvečjemu dodatno pomiri… Mi že žužljive pošasti delajo dovolj preglavic v vsakdanu, da bi se pa še grmenja in strel bala… Potem res ne bi bila za ta svet 😀

  5. 😛
    (ja, res, vsakič, ko kam tresne, jst kar poskočim! in se tega ne morem znebit pa če mi milijon ljudi pojasni, kako nelogičen je ta strah :))

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: