Vaja za izpit. Kritična.

Ne, še z nobenim (če ignoriram tisto statistiko od lanskega leta, zaradi katere se je moja duša skoraj že ločila od telesa) se nisem tako obremenjevala kot se s tem. Prihajajočim. Ponedeljkovim. Dejstvo je, da gre za osnoven predmet. Dejstvo je, da se mi v tem predmetu zdi vse samoumevno. Dejstvo je, da so ljudje (kolega in kolegice), ki so naredili ta izpit, naredili z zelo visoko oceno. Jaz pa ga še nisem.

Kaj je ključ?

  • Kritično mišljenje. Cel izpit je poudarek na kritiki in jaz s kritiko nikoli nisem imela problemov, še manj z izborom besed za utemeljevanje mojega pogleda. Grozno se počutim, ker zadnjič očitno nisem zmogla tega.
  • Podkrepljena moram biti s teorijo, seveda. S teorijo o tem, zakaj kritično mišljenje, kako vzpodbuditi kritiko in kaj kritika pomeni za družbo. Pa še o čem drugem. O avtorjih in njihovih pogledih, o avtorjih in njihovih dosežkih, o avtorjih in njihovih najbolj učinkovitih vrstah učenja.
  • Strokovna terminologija. Bom sploh sposobna v svoje zapise samodejno umestit primerne strokovne izraze ali bom na vse skupaj pozabila in vse napisala v vagistilu (beri: po domače)?

Občutek imam, da znam. Kar ne znam, se bom še naučila. Snovi ni toliko, snov je, kot sem že rekla, meni sama po sebi umevna. Logična. Mogoče se tukaj skriva tista zanka? Da podcenjujem? Verjetno. Udarec v glavo in padec na tla sta tako zaslužena.

Nikakor pa ne znam rešit vprašanja – niti s pomočjo zapiskov in knjige – kje je meja med moderno in postmoderno? Se kritično mišljenje že pojavlja v moderni? Na eni strani berem o tem, kako ljudje verjamejo v stabilnost, kako je vse rešljivo z razumom, vse je postavljeno z zakonitostmi, na drugi strani pa kar naenkrat vse butne ven z načinom igre brez pravil, s tem, da je resnic neskončno, da ni stabilne točke, da je posameznik ujet med večimi vlogami in s tem nima razvite lastne identitete. Je tukaj meja? Da moderna predstavlja še nek določen red, v postmoderni pa prevladuje vsesplošna kaotičnost?

Ha! Morda sem pravkar razrešila tisto meni do sedaj nerešljivo vprašanje (samo še potrditev čakam). Hvala odpiralec možganskih loput!

Za zaključek še opredelim svojo kritiko: postmoderna sem jaz – skrpana identiteta. Z lastnim mnenjem, ampak ne samo z enim.

Join the Conversation

5 Comments

  1. V moji glavi je nekako takole: predmoderna je čas pred industrijsko revolucijo, na vseh področjih vlada tradicija. Potem se zgodi industrijska revolucija (pa kasneje še ena – se mi zdi) in s tem nastopi moderno obdobje, tradicija se sprosti, zavladajo pluralizem vrednot, pojavi se svega i svašta. Nakar se zgodi postmoderna (recimo temu sedanjost) in še večji pluralizem vsega mogočega – ni ustaljene družine, poklicnih poti, življenjskih potekov ipd.

    Mogoče je tako … Mogoče pa tudi ne :))) Le uči se, se izplača!

  2. V bistvu se vsa ta negotovost samo še stopnjuje, kaj? Torej ni meje, ki bi ločila – to je moderna, to pa postmoderna.

    Kakorkoli – se učim.. Pa hvala N. 🙂

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: