Objava dneva:

Ponos dneva:
S čokolado (tanajtavečjo
milko) med zobmi se postavim na tehtnico. Zravnano, brez oblačil. Samo jaz, čokolada in nekaj lešnikov. Tehtam pa tehtam in natehtam številko, ki sem si jo pred parimi meseci risala le v sanjah! Že brez te številke se počutim za kilogramček samozavestnejšo, s številko v mislih pa se počutim samozavestnejšo celo za kilogramček in dva dekagramčka!


Poved z vprašajem na koncu dneva:
Ali obstaja (in zakaj ne) večja različica
monte čokoladne kreme?


Večna zmotnost in nepripravljenost dneva:
Če se v jutru, ko se nikakor ne razbere, ali se bo oblačnost razkadila, ali pa se bodo oblaki potemnili in začeli z neutolažljivim jokom (in običajno se vse nagiba bolj k drugi varianti), v principu
“če ga vza-mem, i-tak ne bo de-žja, am-pak ga bom sa-mo po-za-bi-la na vla-ku”, odločim, da pustim dežnik doma… Se potem v jutru, ko se zatrdno vidi, da bo tisto nežno sončece, ki prihaja z vzhodne strani neba čez dan spremenilo v močno in žgoče zlobno bitje, vseeno po principu “u-žij son-čne ža-rke v vsej nji-ho-vi vro-čini, da vsaj tri-krat te-de-nsko spo-znaš so-nce” odločim, da doma pustim sončna očala. Okoli opoldneva se močno kresnem po glavi, ker zaradi butastega jutranjega razmišljanja do doma skoraj prikravsljam s prežganimi očmi!


Užitkarstvo z največjim deležem sarkazma dneva:

Pa še dobrih 28° v predavalnici tam v kleti našega srkališča znanja tam na Aškerčevi... Kdo sploh mora živeti ob Atlantiku, kjer je zdaj nemehecat tudi 28°, da iz sebe spravi poznozimske ostanke premraženosti kosti, če pa imamo tukaj polno ustanov brez dobro urejenega prezračevalnega sistema (čeprav so dve leti nazaj celo poletje menda delali na tem) in imamo še polno ustanov (pravzaprav celo ta istih ustanov), ki na ogrevalnih mašinah nimajo nobenega temperature-uravnavajočega ventila. Pha! Še reflektorji so dovolj močni, da se počutiš, kot da si na plaži!


Gledam dneva:
Zdaj sem obsedena – točno toliko, kolikor sem pač lahko in to je toliko, da sem celotno prvo sezono minus en del pogledala včeraj – s Samantho Who? (danes pač nadaljujem). Ne, seveda ne gledam tega po televiziji. Po televiziji gledam le še Viktorje pa še takrat uspem na kavču obsedet največ pet minut.


Kajšebom dneva:
Bowling! Prvič grem bowlat, prvič grem preizkusit, če lahko sploh primem
kuglo roza barve in prvič preizkusit, če lahko ne padem na ravnini s kuglo v roki! Zabavno bo še.

Zavedanje dneva:
Včasih pišem zares predolge povedi. Samo posledica tega, ker bi vse najraje povedala z eno besedo. Res.

Join the Conversation

10 Comments

  1. en nasvet: pazi pri bowlingu, da te ne odnese zraven
    en odgovor: ne, večje različice monte pudinga ni, sem se že js jezla
    eno strinjanje: hja tut js sm dons pozabla špegle doma … kaj čmo 🙂

  2. KaTkA – veš, dons sem sončna očala imela s sabo… Pa nisem kej velik rabla. Čudn, a? 😀

    katjuša – zato bo pa treba ponovit 😉 . OUJEŠ! 🙂

  3. Jaz sm bila danes na vagi v “evinem kostimu” in še z izdihanim zrakom in sem se tudi malce približala številki iz sanj. 🙂
    No danes ne rabiš ne očal in ne dežnika, ampak samo dolg šal in bundo.

  4. nefertit – grozamraz je na tem vetru ja… Šala nisem imela! 🙂 Sicer pa – čestitke nama za spoprijateljitev s tehntnico 😀 .

    katjuša – ješ. 😀

  5. se strinjam…monte lončki so absolutno premajhni, zato pa jaz raje kupujem Noccio, ki je pakiran v kilski rdeči kantici! 😉 res je da ni rjav in bel tako kot monte…je samo rjav (lešniki+čokolada), ampak je kljub temu popolnoma enako slasten! 🙂

  6. ja, noccio se dobi v vseh tavelikih Spar-ih npr. Citypark, Vič…lahko da se dobi tudi pri kakšnem drugem trgovcu, ampak jest ga ponavadi kupujem tam in je vedno na zalogi…
    Tale rdeča vedrca s slastno vsebino pa ponavadi čakajo na sladkosnede kupce v hladilni omari, nekje med jogurti in pudingi!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: