Just One Big Fat Emptiness

Na drugi strani pa je oblak vseeno deležen Ene Velike Debele Zapolnjenosti. Če ne z eventi in obveznostmi, pa z mislimi, ki me že spravljajo v blaznost. Počasi se mi bo začelo vrtet od teptanja trave okoli eno in istega žebljička. Količka ali pa ptičje hišice, če hočete.

Tako jem tisto, kar ni več izvirno. Delam tisto, kar ni več izvirno. Gledam tisto, kar ni več izvirno. Pišem tisto, kar sploh ni izvirno. Sateliti v meni ne zaznajo nobenega črpališča idej. Ustvarjalnost moje duše je prišla do tiste točke, ko se lahko vrača le še nazaj in do točke, kjer si poje, če so vse najlepše pesmi že napisane. Stagniram. Celo umsko nazadujem – tako si mislim in vsa ta težnja po inovativnosti je tako močna, da me že zavira. Zato sem Robot. Udobno je biti Robot.

Čeprav sem danes plavala z labodi in nisem vznemirjala ubogih živali. Vznemirjale so me one. Ker so me okljuvale, ker so mi odgriznile prst in me potunkale, da nisem več prišla do sape. Kupila sem si krilo za en ušiv kovanec, na katerem je narisana številka 1. Če ne drugega, sem vsaj še vedno in še bolj zaljubljena.

Stvar poglej z drugega zornega kota. Vedno.

Join the Conversation

4 Comments

  1. Niso vse najlepše pesmi že napisana in ti si ena izmed tistih, ki je sposobna napisati (in odpeti) najlepšo izmed najlepših..
    Samo čas je potreben 🙂

  2. janja… Mja, če bi v tem stagniranju vsaj kaj realnega razmišljala 🙂 … No, upam, da me kmalu napadejo kakšne konkretne in resnične ideje 🙂 .

    Maychi – oh, tole si pa tako lepo in vzpodbudno napisala! 🙂 Hvala 🙂

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: