Vesela sem, da nimam herpesa.

Trkam ob vse smrekove, hrastove, bukove, javorjeve, macesnove, vsegakarnajdeš, v glavnem pa lesene površine. Da le nikoli ne staknem herpesa, ker se že dva dni tako privoščljivo smejim osebi, ki ga je staknila!
Danes je v ospredje mojih sposobnosti priplezal detektor za grizljalce oz. žvekalce nohtov. Nadpovprečno število jih je bilo v moji bližini in ko se je na poti domov nasproti mene usedel gospod malonadsrednjih let in ko sem v odsevu okna zapazila, kako roko približuje svojim zobnim ali pa žnabljastim organom, potem pa počasi zagrizlja v konico prsta, medtem ko ostane nepremično zazrt v knjigo… Mi je vse skupaj postalo že nadsmešno.
Ob vseh zavedanjih dejstva, da tudi sama počnem nekaj povsem podzavestnega (čohljanje po območjih trenutnega čelnega mozoljboom.a) in ob vseh zavedanjih, da mora to iti vsem nohtegrizljajočim in vsem drugim na živce še bolj, kot gre na živce meni njihovo zažiranje vase (plus že samo moje čohljanje gnojnih mehurčkov)… No, ob vseh teh zavedanjih sem se sama sebi zazdela zlobna pošast.
Vedno mi je zabaven tudi klic predrage mame, ki bi jo najbrž lahko slišala tudi, če vmes ne bi imeli vzpostavljene telefonske linije. Resno moram slušalko držat vsaj deset centimetrov od glave, da jo lahko odnesem brez slušnih poškodb. Se pa strinjam da je verjetno njena opcija komuniciranja boljša od tiste, ki jo uporabljam jaz, ko moji sogovorci v trenutku izgubijo vso toleranco do ljudi, ki momljajo.
V zadnjem času se mi neravnonormalno pogosto odpenja durca ali fršlus ali – v lepi slovenščini – zadrga na kavbojkah. Vsi me zafrkavajo, da to pomeni nekaj očitnega. Da nečemu manjka Nekaj. Nesramni so! Problem devetih pikic, ki jih je potrebno povezati s štirimi ravnimi črtami, pa sem reševala celo predavanje in še vedno mi ni uspelo dokončno rešit, čeprav sem rešitev že videla. Kar nekajkrat… Kliktole je prvi zadetek, ki mi ga je na to temo ponudil bratranec gugl (vsi drugi mu pravijo stric. Pha!).

Ponedeljkova možganska nevihta. Na nek način precej nesolidarna do današnjega meniblizu življa. Se opravičujem, ni nič osebnega.

Join the Conversation

9 Comments

  1. katjuša obljubim 😀 – zdej me že čist preveč folka napada zarad mojga momljanja… Bom zgubila svoj krog ljudi! 😀

    Katja .. we are awesome, kaj 😀

  2. tudi jaz imam očitno neverjetno srečo, kdaj se mi je naredil kakšen podkožni mozolj v bližini žnabljev, pa mi je sestra rekla, da ni to nič v primerjavi z enim fejst bolečim herpesom. čudno, a ni to nalezljivo, ker midve s sestro sva si kar pogosto sposojali kakšno labelo al pa glos…

    eh, sicer pa – vsak ma svoje finte pri govoru. jz npr. ne odpstopam od notranjskega govorjenja in polglasnikov. v kombinaciji s parimi leti življenja v lj kdaj nastane prav smešna mešanica.

  3. k o l i b r i – nalezljivo je le, kadar je virus aktiven… Ko ni tistih mehurčkov na tisti osebi, potem ni nalezljivo. Menda.. 🙂

    Še kako vem, da ima vsak svoje govorne finte, ampak sogovorčeva preglasnost ali premomljavost… Verjetno včasih ravno ne paše. 😀

  4. jst tudi trakam na les pri herpesu :/
    ej, pri uganki me zanima, če moraš te črte naredit tut v 4 potezah algreš lahko po isti črti nazaj?

  5. Ja bubbles … Je treba pogledat ŠIRŠE! (to sem skoz poslušala, ko sm mislila, da bom z očmi prestavila tiste pike :D).

    Torej… Očitno že poznaš rešitev 🙂

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: