Samoanaliza je moje samopravilo.

Verjetno je možno samo dvoje:
  • In sicer Prvič: to, da se mi toliko dogaja, da ne utegnem podariti trenutka sebi in tako že več kot en teden nisem nalepila nobenega zapisa na Zid mojega Vesolja (aktualnost fejsbuka se vse bolj zažira vame),
  • ali pa Drugič: to, da se mi ne dogaja čisto nič in sem prazna še v sebi. Da slepo sledim “protokolu” življenja in se niti ne poskušam poiskati z besedami in s tem, da bi menila, da si moje misli zaslužijo postati grafit na Zidu mojega Vesolja (še vedno kopipejstam s fejsbuka).

Pa pojdimo na zagovor.

Sebi sem posvečala več kot ogromno pozornosti. Opisala sem vsak jez, vsak slap, vsakega morskega psa – torej vse, kar se je srečalo z mano kot veslačko (ženska oblika tistega, ki vesla? Sliši se čudno.) na čolničku sredi že tako divjega miselnega toka. Beležka mojega mobitela (ta domuje v skorajnovem žepku z rožicami) je prijazno sprejemala (prav nikoli nisem pozabila klikniti na tipko “shrani”!) moje neravnodojemljive sklope besed.

Celo prepustila sem se maškaradnemu veseljačenju, čeprav sem do zadnjega dneva pustohrustovanja menila, da je bolje, če vse skupaj postavim na ignore (z izjemo krofov, za katere se čudim, da se niso skregali z mojim Telesom in tako niso vzpostavili nobenega alergijskega konflikta). Pi*kanogavičkovanje mi je vrnilo zaupanje v moj žurerski tip človeka in… Yes, yes, še vedno se mi ravno ne da, še vedno potrebujem dva dni, da si opomorem, ampak za vpis v upokojensko društvo pa res še nisem!

Ruknila sem tudi izpit in za to sem vedela še preden sem se sploh lotila odgovarjanja. Vse je bilo bolj kot… Kreativno pisanje namreč. Bistvo, ki je običajno potrebno za pozitivno oceno, se je najbrž močno izgubilo v vsem tistem pocu (poc je nekaj takega kot packarija).

Kosilo danes je bilo le pika na i mojemu družabnemu življenju tega tedna. Štokanje med rebra, butanje po mehurju, udarci na gobec (je enako moj mali nos), tepež po mojih z muskelfibrom okuženih mišicah… Vse je delovalo balzamično.

Dogajalo… Se mi je v glavi pa tudi izven glave. Imela sem čas in hkrati ga nisem imela. In bolj se nagibam k Drugemu razlogu za tokratni moj Zakaj.

Vprašanja se porajajo še naprej. Ogromno jih že imam, ogromno jih še bo. Odgovore dobim ali pa jih ne dobim. Včasih se žarnica posveti kar sama od sebe – rešitev je tako enostavna. Včasih in še večkrat moram na Vozelj pogledat iz različnih zornih kotov in včasih in še večkrat je potrebna dolga in obširna samoanaliza, da pridem do zaključka, da še dolgo ne bom prišla do zaključka. Vse to mi je že samoumevno.

Join the Conversation

4 Comments

  1. auu, tole z izpitom.
    Čeprav očitno študiraš nekaj izvrstnega.

    Kakšni so pa kriteriji za pozitivno oceno?
    (ne vtiram soli na rano, res me zanima)

  2. polonap – tole z izpitom je bilo pač tako, da nobeno kreativno pisanje ni ravno zaželjeno.. 😀 Ampak ker meni ni ostalo ravno kaj veliko, sem se prepustila moji večni domišljiji 😀 . Bistvo je bilo pa pač tisto, okoli katerega sem se sukala, ampak zadela pa ravno nisem 😀 .

    Kriterij za pozitivno oceno je potem najbrž to, da lepo kratko in jedrnato odgovoriš na profesorjevo vprašanje… 😀

  3. se mi je kar zdelo.
    Sem omenila, da sem v službi na FDV in da sem predavateljica?

    NE, ne, ne! Sori, samo hecam se.
    (in verjamem, da ti ni tako hecno kot meni)

    be good

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: