ponedeljekkotnamazan

Na še več takih dni! Na še več takih ponedeljkov in Ponedeljek bo kmalu postal moj najljubši dan!

Bil je prvi v novem semestru. Petnajstminutna zamuda vlaka me ni podražila. Mirno in brez notranjih pokolov sem rešila boj med žetoni in mesečno nalepko. Slednjo sem v mislih sicer morala razcefrati, ker je moj tošelj pač vpil po tem, da bi bil vsaj enkrat debel zaradi 12ih žetonov, ampak dejansko imam res samo še 5x faks ta mesec. Kupila sem si ledeni čaj in izvedela, da so ponedeljkovi jutranji seminarji obvezni le, če se odločiš, da boš hodil in s tem dobil boniteto na izpitu. Spet sem se sporazumno Sama s Seboj pogovorila in odločila, da se bom ob začetkih tedna stoično odrekala jutranjemu spancu in zvozila tisti morningsafr, samo da mi ne bo potrebno zakonov znat na pamet.

Brez metanja stvari iz torbe sem, ob iskanju čez vikend naprintanega gradiva, dala spiralno zvezat materijal, šla sem še po recepte, se brez gužvanja gužvala med čakajočimi ljudmi in dobila potrdilo, da v zdravstvu čudežno nisem več izbrisana.

Na kosilu sem si namesto pijače raje vzela tortico, čokoladno in grenko, a prijetno za želodček, v knjižnico sem s prijaznim pozdravom in mnenjem o postavitvi rože vrnila gigantsko knjigo brez plačila zamudnine in na govorilnih urah dobila pozitiven komentar o najinem izobraževalnem načrtu. Počakala sem, vmes spregovorila (in ne sprečivkala!) z bivšim sošolcem, ki sem ga prva prepoznala (vedno ga prva prepoznam!) in nestresno smo odkravsljale nazaj proti železniški. Zmedlo me ni niti čakanje na napačnem peronu.

Ko se mi je zdelo, da vse teče kot po maslu… Sem se vseeno pustila ustrašit neznamu mlademu huliganu (če ni bila celo huliganka?), ki se mu je izredno zabavno zdelo, da skoči predme in vame zavpije “BU!”, skoraj sem padla na železniški tir in še dodatno dovolila, da se gruča okoli huligana/huliganke nasmeji. Da ta incindent lahko potlačim v nezavedno, mi je dala vedeti (druga) knjižnica, ki za spremembo na vratih ni imela pripetega obvestila, da je prišlo do spremembe urnika (zaradi teh sprememb sem večkrat izgubila tudi razsodnost) in je imela tisto, kar sem potrebovala. Tudi doma sem dobila tisto, kar sem potrebovala in tudi v e-poštnem nabiralniku sem dobila tisto, kar sem potrebovala.

Danes sem dobila vse, kar sem potrebovala. Šla sem lepo po vrsti, namreč. Šla sem počasi. Nisem prehitevala dogodkov, kot jih prehiteva Običajna Jaz. Nacentrirala sem se nase in na svoje male cilje. Nisem šla preko trupel (na koncu bi bila truplo itak sama), nisem divjala naprej. Prepuščala sem se toku in tok je bil nenavadno miren. Hodila sem z ravnim hrbtom, nisem gledala v tla. In… Pozabila sem se učit.

Brez tistega o učenju bi bila rada taka vsak dan!

Join the Conversation

6 Comments

  1. ja lepo ne! 🙂 moji ponedeljki v novem semestru,pa bodo bolj depresivni ko ne…na vrsti je namreč angleščina,in prepričana sem da nam bo profesorica vsak teden posebaj nardila nepozaben. 🙁 vsi že komaj čakamo. hehe

  2. Tamika_ – kar se angleščine tiče… Pri meni poteka že drugo leto, ko se zaradi angleščine tepem z vestjo skoraj vsak ponedeljek… Nikoli ravno ne vem, a bi šla a ne bi šla… Ko grem, je depresivno, ko ne grem, je pa tudi, ker me daje notranji glas, ki pravi, da bi na angleščino morala hoditi… Pfuj 😀 .

    N. – ne vem, če še teče tako zelo dobro, ampak za silo gre 🙂

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: