Vesolje Malinovega Čaja


Skoraj verjetno ne bo govora o matematičnih operacijah kot so: dež+sneg+dež=plundra, plundra+dež=luže, luže+sneg=bele luže, bele luže+sneg+sneg=snežena cesta, snežena cesta+dež=plundra. Sicer sem ves čas pesimistično verjela vremenskim napovedim, ki so kazale deževen zaključek, po tihem pa upala, da so se jim (še enkrat) in (tokrat še bolj) konkretno pokvarile vremenske naprave in jih prisilile v to, da govorijo ljudstvu traparije, a s tem skrivnim upanjem potem ni bilo nič. (Kako pravijo? Če Vremena ne bi bilo, se dvetretjini ljudi ne bi imelo o čem se pogovarjat?)
Za vikend sem se izgubila. Nič novega, pa vendar – vseeno izgubljena, sem točno vedela v katerem vesolju sem. V varnem, v temno modrem (ali črnem?) kot se za vesolje spodobi. In z zvezdami, ki so osvetljevale. Pa s kašljajočimi kometi in smrkljivimi lunami ter malinovimi čaji. Bila sem v Njegovem vesolju, v vesolju mojega žabjega princa, ki se je moral švicat dve noči, da je prehlad dokončno stekel ven iz njega… In se pretočil vame? Seveda ne. Vsakodnevno srkanje svežega pomarančnega soka, žvečenje tistih lišajastih pastil in večni občutek toplih žab in šala na koži se mi očitno obrestuje in mi tako omogoča izogib izolaciji.
Čas se mi je ustavil. Nenamerno sem upoštevala nasvet enega od oglasov (ne vem več, če je bil to oglas), ki pravi, naj odmislimo številke (od let do kilogramov), da bo življenje… Lepše? Odločila sem se, da zignoriram datume (še mobitel mi je crknil!) in res sem skozi vikend, vesolje, jadrala neobremenjeno, v zavesti, da bom že sama od sebe pristala tam, kjer mi je namenjeno, da bom pristala. Vera v usodo bi rekla temu.
Preživela sem tudi moški večer. Že drugič. Za razliko od naših lejdiznajtov je z moškimi večeri tako, da fantje ne prespijo tam, kjer se stvar odvija, ampak gredo pridno domov, pijejo jabolčni sok, jedo mersičokoladice, igrajo namizne igre, ki so za moje babje možgane nedoumljive (krivim nezainteresiranost), največja posebnost moških večerov pa je, da cel večer preživijo v prostoru, ki je hladnejši od temperatur, ki obstajajo zunaj v času snežnih zametov. //To, kar bom izjavila sedaj, sprejmito kot najbolj s sarkazmom obarvano izjavo, ki ste jo kdajkoli slišali.// Neizmerno sem uživala! //Konec sarkazma.// Zbolela pač nisem (trije razlogi, zakaj imam v času napadov bacilov tako dobro razvit obrambni sistem, so napisani zgoraj).
In oprosti dragi moj Princ – pojedla sem tvoj kinderpingui. Bila pa sem pravična – spoštovala sem tvojo včerajšnjo grožnjo, ko sem popacala tipkovnico s čokolado (čeprav sem posebej pazila!) in tako kinderpingui pojedla v polmetrski distanci od tvojega Jabolčnega MacBelega in preden sem se ga ponovno dotaknila, sem si šla umit prste. Čeprav bi se verjetno morala kar cela stuširat…

Lep vikend je bil – do jutri.

Join the Conversation

8 Comments

  1. Hah, ampak storyteller… Prepričana sem, da sem tisto videla v papirnati obliki.. 😀 Če se mi bo dalo, bom šla prebrskat še svojo e-pošto – mogoče bom tudi jaz našla tam 🙂 .

    Sicer pa za tak življenjski nasvet to sploh ni važno! 😛

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: