Plaši me:

Poleg vseh tistih (nujnih) temačnih večernih pohodov v klet, bavbava, ki se skriva pod posteljo, štorkljanja breskvinih vej na moje okno v vetrovnih nočeh, trgajočih se copatov in ljudi s prijaznim obrazom, a hladnimi očmi, me ta trenutek plaši še mnogo stvari.
  • Datum in več datumov. Čas, ki tako hitro kljuka dneve, ki so že minili (ali pa trga listke s tistega koledarja, ki ga je imel Jaka Racman – kdo ve?) in Čas, ki tako hitro želi, da naj bo tu januar. Še prej pa december. December, ki je že zdaj – ironično – veselo zacahnan z raznimi seminarji in drugimi predstavitvami, januarja pa niti še ne upam zapolnit z obveznostmi, čeprav mi te že grozeče kažejo svoje časovne roke. Čas hiti, jaz pa čakam. Čakam, da mi naenkrat vse pade na glavo in čakam, da ugotovim, da je že prepozno za nestresno preživele dni in da nisem nihče od filmskih norih znanstvenikov, ki znajo izumit časovni stroj (tudi to včasih boli!).
  • Obujanje starega prijateljstva. To je ostalo nekje v otroštvu in ni nadaljevalo skupne poti skozi viharna mozoljasta leta in sicer zaradi razlogov, ki peljejo v izgubo stikov, vendar se ne zdijo tako resni, da ne bi bilo prijateljstvo v nekem naslednjem obdobju ponovno možno. Nekateri ljudje se pač dobro čutimo, ni res? Vseeno me moti drek, ki žal še vedno smrdi z neke tretje strani, in ne vem s katerim osveževalcem zraka naj ga prekrijem. Bojim se, kako se bo razpletlo in hkrati se veselim srečanja, ki se obeta.
  • Slika, ki se mi čez celotno namizje 19inčnega ekrana smehlja s svojimi na levi strani ukrivljenimi zobki, na desni strani pa s pošastno ravnimi. Po enem tednu še vedno nisem vajena, da vame butneta dva obraza po tem, ko zaprem vsa okna. Sicer luštna slika. Vredna dveh evrov! 🙂
  • Moja nejevera v prihodnost, v kateri mi je zapisano, da postanem samostojna, uspešna in samozavestna ženska z dobrim smislom za kombiniranje kril in ne-nujno-vzorčastih hlačnih nogavic (zakaj so hlačne, če se nosijo zraven krilc?). Hočem postati Nekaj pa sem trenutno tako izgubljena v svojem nezaupanju vase, da bi kar obtičala v varnem zavetju svojega spalnega in delovnega brloga, kjer mi na mizi stoji ogromen krožnik domačega mančmelova. Kot da svojega nosu ne upam pomolit ven in pokazat svetu, da mogoče pa le imam potencial?
Plašljive stvari niso namenjene temu, da me preplašijo. Aha? Čemu pa? Da se spopadem z njimi (obračun s sliko na namizju bo še posebej krvav:)).

Join the Conversation

3 Comments

  1. Kar pogumno! Za nekatere si že Nekaj, Nekdo, Tista kul vađajna, ki tko fajn piše=)

    Zanimivo, tudi jaz se bojim prvega in zadnjega odstavka. Vseh vmes pa delno. A še nikoli nisem o tem razmišljala tako kot ti…

    papa=)

  2. hehe tale je dobra: zakaj so hlačne če se nosijo zram krilc 😀 :rofl:!

    Vađajna, sej veš don’t worry, vse mine, tut slabo 😉

    p.s.: sej veš d sma ugotovile, da obujanje starega prijateljstva ni nujno jemat za zlo 😉

    p.s.s. in za mene si carka 😉

  3. A dejta punce no 😀 … Zdej sta mi ego napolnile .P .

    Aveš Petra – meni se je zdaj z datumi sicer malo uredilo, ampak še vseeno me čaka bum. Bljah. In me skrbi :/ .

    Katka – sva ugotovili pa mislm, da bo kr fajn spet malo obudit področje, kjer je bila par let tišina 🙂 .

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: