Sovražim Ričet.

Ko pride domov, še vedno na skrivaj pokuka okrog sebe, če se bo od kje privalila črna kosmata kepa in jo ugriznila v rit. Ko se sprehodi po novih nakupovalnih centrih na obrobju mesta, si v mislih živo predstavlja navdušeno pripovedovanje stare gospe o tem, koliko lepih trgovin je na kupu in koliko lepih reči prodajajo – posebej za njeno vnukinjo. Ko zagleda par, ki se drži za roke, se astralno preslika v 27 stopinj toplo deželo, kjer se njen ‘duh’ stlači poleg njega pod odejo in si na njegovem vratu namišljeno pogreje ledene dlani.

Rjovem! Glasilke so bile spet sposobne imitirati živalske krike, iz goltanca se je hkrati zaslišalo še vreščanje, zatem pa težki vzdihi nemoči. Rekla sem, da še enega spopada s tiskalnikom ne bom preživela – če sklepam po tem, da se počutim lebdečo, da je moja glava čisto lahka, duša pa neverjetno pomirjena… Sem mrtva? Nisem. Tiskalnik je končno izpljunil tisto, kar sem zahtevala od njega. Verjetno ni prenesel histerične živine nad seboj, dejansko pa bi tistih 50 strani dobila hitreje, če bi jih napisala sama, kot pa da sem čakala na boljšo voljo oz. vdajo Tiskalnika.

Danes sem, bolj kot kdajkoli prej, precej sovražno nastrojena do okolice. Sem predvsem spadajo mater (iz razloga “ričet”), ričet in še nekaj, česar mi spomin noče predat v uporabo… Mogoče – ričet? Z njim se je namreč moje negativno doumevanje obstoječega sveta začelo. Lačna sem bila in za potešitev lakote dobim… Ričet! Po vrhu vsega preberem, da se ga drži sloves zaporniške hrane, kar me niti ne moti, mi je pa dalo absolutno vedeti, da izbire z drugo hrano nimam (grozilno sikanje z materine strani je bilo pač le… Sikanje). Na živce si grem.

Utrujena sem, ležanje s pokrčenimi koleni na Mojčinem kavču je bilo nekaj najhujšega kar se mi je zgodilo v življenju (pa vendar je za lejdiz najt vedno vredno tvegat polomljene noge), za osebno izkaznico so tokrat zaprosili Katjušo, Tina je med predstavo Mamma Mia prepustila besedo smrčanju, povečana potreba po snifanju zraka in vihanju nosnic pa potiho opozarja na morebiten prehlad. Kupa zapiskov se še vedno nisem lotila prepisat (ne grem fotokopirat!), članka sem prebrala le nekaj vrstic, s prevodom se niti trudit ne nameravam, usb ključ pa je… I z g u b l j e n! Neverjetno.

Join the Conversation

5 Comments

  1. ampak ričet je res dober! 🙂

    p.s.: a se prideš še nad moj printer spravit? iz neznanihrazlogov printa vsenekam rumenkasto. pa mi ni zmanjkalo nobene kartuše!

  2. Ričet je dober – ampak ne vsako drugo soboto! Verjemi, da bi ga zasovražila na mojem mestu 😛 .

    p.s.: ni problema. Sem že prou strokovnjakinja na področju odnosov s printerjem. Vreščanje, butanje, prijazno šepetanje… Vse metode že znam uporabit 😀 . Sicer pa… Je pametno pogledat mal pri nastavitvah, če imaš slučajno tam kje nastavljeno “printaj rumeno”? 😀

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: