Ničindvainštiridesetminutno zavedanje

Česa? Predvsem mnogih protislovij. Čudnih.

Zadovoljstvo, ki je nezadovoljno: Počutim se… Drugače. Nenavadno. Nedomače! Nisem navajena neobremenjenosti in nisem navajena neskrbi za prihodnost! Udobno sem zasidrana v sedanjost, v tem trenutku skoraj premočno čutim, da obstajam. Zadovoljna sem. Preveč zadovoljna! Tako zadovoljna, da se že sprašujem o verodostojnosti te zadovoljnosti. Nemirna sem od prezadovoljnosti!

Belo, ki ni temne barve: V moji viziji se pojavlja čudna vrsta barve in sicer taka, ki ni črna, ni nekaj vmes, temveč je bela. Precejšnja redkost, ker bela barva v vagibarvnemspektru ne pomeni optimizma (kot temna ne pomeni pesimizma), ampak pomeni nekaj neznanega (katerega pomen sicer nosi tudi temna) in širnega (temno pa je utesnjujoče). Odprlo se mi je ogromno (neznanih) stezic, kjer lahko pohajkujem z grozdnimi jagodami natlačenemi v ustno votlinico, in prav nič me ne fiksira s svojim datumom. Pozabila sem že te občutke in delno me plašijo.

Sebičnost, ki se skriva v nesebičnosti: Opažam, da me sreča drugih ljudi navdihuje za svojo srečo. Berem, vidim, poslušam razloge za srečo drugih in to me vzpodbudi k razmišljanju, zakaj sem lahko srečna jaz. Že samo razmišljanje o sreči me osreči.

Bilo je in tam naj tudi ostane! V nekem obdobju mojega življenja so bili primerni, boljših si najbrž niti želela ne bi. V drugem obdobju mojega življenja bi bili neprimerni in nezaželjeni. Vesela sem, da jih v trenutnem obdobju ni več, nikakor ne najdem komunikacije z njimi. Še en dokaz o tem, da človek skozi življenje raste, njegove družabne potrebe se spreminjajo – in rastejo z njim. … Ali pa je to le dokaz za to, da skupine, ki so v nekem obdobju prisiljene biti skupaj, funkcionirajo le do trenutka, ko so “prisiljena” skupina, ko pa se prisila razpusti pa se pravzaprav sploh ne ujemajo več?

Kruhki via Tiramisu: Neverjetna kombinacija, ki čudovito zaključi dan. Ne verjamem, da mi bo kmalu uspelo zaspat.

Končujem z Enainosemnajstminutnim zavedanjem.

Join the Conversation

5 Comments

  1. Si srečen in se sprašuješ zakaj tako, kako dolgo, čemu … Včasih celo bolj utruja kot zavedanje, da si nesrečen 🙂

    Ampak uživaj na polno!

  2. če si srečen zdaj z dlanjo udari v dlan – plosk, plosk! 😀
    tisti pojav o druženju sem pa tut jst že opazila: v nekih okoliščinah je super, potep pa… eno tako žalostno zavedanje, da je treba naprej…

  3. n. – da ti odgovorim na tvoje vprašanje pri prejšnjem komentarju – jp, jp! Vpisana naprej!

    Niti se ne bojim, da bo ta sreča minila – prav udobno zasidrano se počutim – kot da me nič ne more premaknit iz tega stanja. Ampak vseeno… Kar nemirna sem že zaradi tega! 🙂

    bubbles – mja… V določenem obdobju je super, potem pa kar moraš naprej v boljša družabna okolja, kjer se počutiš bolj “ti”.

  4. Joj katja… Tenkju 🙂 A da mam globoka razmišljanja?? Počakaj na naslednjo objavo… 😀 Bo čisto kontra.. 🙂 Sicer se pa pri teh “globjih” razmišljanjih bojim, da me ne bo nihče razumel, kaj skušam povedat 😀 …

    Ja sej res – bablz, poglej – ploskam! 😀

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: