Lakota, utrujenost, skrbime!

Če sem dolgo časa lačna, sem že tako močno lačna, da sploh nisem več lačna.

In če sem dolgo časa utrujena, sem že tako močno utrujena, da sploh nisem več utrujena! Danes sem bila lačna na točno tak način (da se je prazen trebušček hotel na glas pogovarjati z menoj ravno med izpitom!), utrujena sem pa tudi že ravno toliko, da skoraj nisem več. Celo trditev “če me dolgo časa skrbi, me že tako močno skrbi, da me sploh ne skrbi več” delno drži.

Delno drži, če sklepam po tem, da sem že nekaj časa napihnjena od vsega notranjega grickanja stebelc moje malenkosti, a sem psihično vseeno precej stabilna. Moja Avra je mirna in kar poka od dobre volje, mimoidočim ne potenciram naglušnosti (morda neprimeren izraz za verbalno izživljanje nad bližnjimi?), za ideje s humorno vsebino pa se mi zdi, da so te dni na vrhuncu (v glavi mi lebdi nadpovprečno število smeškov, ki kažejo rito in akrobatsko skačejo eden čez drugega, tri pujske vlečejo za rilčke in s paradajzom obmetavajo gospoda Fižolčka). Še ob ugotovitvi, da prodaja bonov od treh naprej danes ni več funkcionirala (jaz sem prišla tja nekaj minut čez tretjo), mi čelna žila (tista ta jezna:)) niti za milimeter ni utripnila – pa čeprav sem se prej živčno prebijala skozi množico ljudi, za katere mi ni bilo jasno od kje se jih je kar naenkrat toliko vzelo (kasneje ugotovila, da je za to krivo vesoljeveselja, ki je očitno poskrbelo, da se je prometni kaos ustvaril že zgodaj popoldne).

Študentski info sistem se bo vsak hip podrl, ker ne bo več zmogel številčnosti mojih klikov na elektronski indeks (vem, rezultata ne bo še nekaj dni, ampak moji Nestrpnosti nekaj takega sploh ni doumljivo), moja mačja zverina je izredno trapasta žival, če si je dovolila izginiti (ni v njegovi navadi, da prepusti nevemčigavemu sivemu mačkonu, da požre ostanke njegovega (!) zajtrka) pa še za sendvičtvojihpetminut nisem prepričana, če bo zdržal do jutri. Nočem, da se pokvari! Ja, skrbijo me najbolj banalne muhe in skrbijo me najbolj gigantski sloni.

V nedeljo pa naj bi šla na morje. Za eno noč. Ne bom verjela, dokler ne pomočim prsta v vodo! Ja… Tako sem si želela morja, da sem si ga predolgo želela – tako dolgo, da si ga sploh nisem želela več! Mogoče si ga sedaj, ko je blizu, spet majčkeno želim…

Join the Conversation

6 Comments

  1. tole prelakoto in podobne zadeve razumem: jst sem tut pred izpiti v podobnih vodah :brrr smajl:
    ah, vsi nekam grejo ta vikend, jst bom pa doma ostala 🙁 (pa suhe žemlje ribala :))

  2. če si lahko toporišič izmišljuje, si lahko tut jaz 🙂
    hm, alternativa je banja, hladna voda z malo modrikaste soli in kaseta s šumi valov v ozadju 😀

  3. Ja, ja, v tebi vidim potencial za novega avtorja SSKJja :).

    Je pa tale alternativa sicer res še najbolj blizu morja, ja… Še enga morskega psa si vržem noter pa bo:).

  4. bom to čast prišparala za čas, ko bom nezaposlena doktorica znanosti 😀

    morskega psa pa lahko izbereš takega, da ne je ljudi. ziher je le ziher 😀

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: