vikend (vremenska?) slika

Ohladitev.

Skupaj smo bili: moj najljubši zajtrk (mini viki krema in čisto sveže žemljice iz špara čez cesto – da se razume), moje najljubše kosilo (vem, dolgočasna sem, ampak margarita v kombinaciji s tatarsko – osupljivo za moj želodček!), moja najljubša pijača (fejkredbul tukaj, fejkredbul tam, fejkredbuli vsepovsod!), moja najljubša večerja (za prebranec še nisem čisto prepričana, svinjska rebrca – mmm) in moje najljubše okolje (če je to le ušlo izpod nadzora uradnih imetnikov stanovanja, ker so si morali le-ti utrgati teden za dopust na morju). Pa na mojo najljubšo emomajčko (menda je. Ker je črtasta v vijolično-oranžni kombinaciji. Oranžna je še posebej zelo emobarva, res.) brez rokavov tudi ne smem pozabit in na mojo najljubšo psičko tudi ne (s tiščanjem glave pod moje roke in z opletanjem jezika naokrog precej zna pretiravat). Tudi moj najljubši fant je bil ves čas primoran viset ob meni (= always matičkarija).

Kmetu, ki je bil samo zaradi naših lačnih očk, noskov in jezičkov oškodovan za celih konkretnih 15 koruz, najbrž nismo pobarvali nobenega lasu na sivo. Ker nas ni videl. Barvanje smo raje prihranili za napad prasca Vremena. Lubenica-mala, iz katere je nespodobno štrlela flaša ogabne pijače po imenu Vodka, je na koncu potegnila krajši štrik in eksplodirala v zraku. Njeno vsebino je razneslo po gozdu – nevarnost pijanih srn v onem koncu se je precej povečala.

Hulk za dva evr(opejčk)a v (skoraj nemestnem) kinu ni bil tako Neverjeten, kot ga prikazujejo na vseh reklamnih panojih. Je bil gledljiv, a kakšne burne razprave si ni zaslužil. Bil je… Za dva evra. Večer, preživet ob steklenicah piva in šalci bele vroče čokolade (yup, that freak was Me) je minil z ugotovitvijo, da znajo bit višjegorenjske gospodične skoraj bolj sitne kot… Kot… Ne, ne najdem nobene dovolj primerne živali. Sitne živali (muha je premajhna). Hvaležna sem bila moji mirni naravi.

Statistične orgije pridejo na vrsto v prihajajočem tednu. Tanja, Jaz in Marko – mi trije smo najboljši par… Ali kako že. Skratka – v petek je bil praznik, danes je gospodov dan – nemoralno in nesprejemljivo, da bi se človek učil! Takšnega mnenja je Tanja in sama sem se ji kar hitro pridružila. Tako dobro nam gre, da nam še izgovori verskega tipa zaidejo na um! Izgovori, ki so mi dovolili, da sem se poglobila v moje geekglobine in odkrila občutek vsemoči. Aliens vs. Predator. Bila sem Alien in bila sem Predator. Z miško v roki sem udrihala po vsem, kar je lezlo in šlo. Ja, za računalniške igrice sem (tudi) med bolj nesposobnimi, tako sem se (boljkotne) vrtela v krogu.

Uspešno pa sem ukradla bicikel Tinkari (Tini pa pulover). Odbiciklirali smo na avtocesto (odsek, ki še ni odprt za promet) in tu biciklirali do onemoglosti (petnajst minut in stegenske mišice so bile paf:)) – Matic, bicikel in Jaz:

(vem, smešna sem in ne vem, pač smejem se.)

Čemu za vraga sredi avgusta voham Jesen?

Otoplitev.

(čaj in gužva pod odejo)

Moje viharno čustveno obdobje je, upajmo, utihnilo. Za silo je mojo čustveno žlezo pomiril pogovor z gospo P. in mi zelo pomagal pri prebijanju skozi temne oblake. Računam na najdeno Sonce. Kmalu.

Photo: Matic.

Join the Conversation

15 Comments

  1. Lažeš:). Smešna sem. In to samo zato, ker se skooooz smejem. Ne najdem nobene slike več, kjer sem resna:) (aveš to je tista – zagledam fotoaparat in takoj začnem kazat zobke).

  2. Vađajna, super fotke so, tista s tabo v gibanju pa tudi – prelepi oblaki in tudi nasmeh 😉

    A tole z lubenico … prvič vidim. Kao bovla in to?

  3. Hvala n. 🙂

    Ja, tole z lubenico sem tudi jaz prvič videla – in tudi izvajali smo prvič:) … V bistvu naj ne bi bila bovlascena (sem to skoz nabijala pa sem jih skoz poslušala, da to ni to :)) – se mi pa zdi podobno… Pač v lubenico izdolbeš tako ozko luknjo, vstaviš flašo navpično dol, da se steče noter vodka… Najbrž počakaš en dan, da se počasi steče noter in da se vse prepoji, potem naj bi jo pa narezal in jedel kot običajno brezalkoholno:) lubenico. No, nam se ni posrečilo, ker smo se čisto napačno lotili zadeve – kot prvo je bila lubenica premajhna za liter vodke:) pa še preveč nestrpni smo bili… Pa še lubenica sama se je nekaj razklala, ko smo nekaj drezali tam okrog:). Smo jo sicer prelepili s samolepilnim trakom, ampak se ni izšlo:)… Okus na koncu pa je bil tudi ogaben (mogoče bi se s sadno vodko bolje izšlo:)). Pa še v hladilniku bi najbrž morala bit. Bo treba se naslednjič malo bolj “zorganizirano” lotit stvari:).

    (uf sem na dolgo in široko tole opisala :))

  4. Ne bi si mislila, da lubenico lahko tudi raznese 🙂 Je bila koma pijana in je bruhala 😛

    Ampak tole, da ste jo prelepili s samolepilnim trakom pa je za poscat smešno 🙂 Si kar predstavljam 🙂

  5. mi smo lubenibo kombinirali s srebrno penino –> super! (samo en more une negravžne peške ven dolbst)

    p.s.: jaaa, viki krema! samo mercatorjeve žemlje so osebno še boljše (pa niti nisem mercator fan :))

  6. n. – v bistvu je lubenica eksplodirala s pomočjo človeške noge… ups, nemoralen odnos do hrane, vem… Ampak nisem bila jaz!

    Fotko s samolepilnim trakom tudi obstaja, ampak jo moram najprej dobit… In če boš lepo prosila jo bom pripopala (hah 😀 – zdaj pa izsiljujem:D:D).

    bubbles – neee, žemljice iz mercatorja so bljakkak! Skoraj ne kupujem jih več tam, ker so preeeeemehke. Šparove so pa tko fajn hrustljave:P

    A potem si predstavnica tistih, ki se jim tiste peške gabijo? Moja kolegica ne mara lubenice samo zaradi njih:). Mah pa saj so res zoprne, ampak jih postavim na ignore pa jih kar zraven mesa goltam:)). Mmm… Kombinacija S penino se pa super sliši! Pa to je skoraj potem že fejkredbul? 🙂

  7. jst mam pa ravno obratne izkušnje: šparove so vse mehke, mercatorjeve majo pa hrustljavo skorjico in penasto sredico!
    (mislim, da imamo primer “bežeče žemlje” :))

    jaaa, sploh če še mal cukra dodaš 😛
    pešk pa ne morem, ker imam blazno fobijo, da bi se mi zarad njih slepič vnel :un s križci za oči:

  8. primer “bežeče žemlje” – lool 😀 . Ja, očitno so res bežeče… No, jih vsaj vsaka na svojem koncu najdeva:).

    Slepič vnel??? Čak, a to resno.. Bom še jaz dobila fobijo pred njimi:).

  9. men je mami vedno pravla (in mame vejo :)), da peške lahko to povzročijo (da se kakšna lahko “zateče” tja, kamor ni treba). verjetno je sicer pri malih peškah lubenice malo manjša šansa, samo ne tvegam, rajši pucam 🙂

  10. :)) O, ja, mame vejo (kdaj se pa tudi znajo zlagat kakšno malenkost, da njihov otrok ne bi počel kakšnih neumnosti – jedel kock in frnikol:)). No pa saj je čisto možno (me do not know)… Ne verjamem pa, da se mi bo dale pucat vse kose lubenice… Raje je ne jem več! :P:D

  11. Evo! To pa tud gre, ja 😀 . Ravno zdej mam v hladilniku na elegantne koščke narezano in “otrebljeno” lubenico :P:D (mami iz lastne dobre volje pripravila:))

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: