Mali kričači in moje “mačehovstvo”.

Točno vem, zakaj se mi to dogaja. Natanko razumem, kdo in kaj in zakaj in kako se mi maščuje. Razlog tiči v tem, da sem nekoč bila Otrok. Sicer povprečen, a s tem radoživ, igriv, glasen, hiperaktiven in razvajen Otrok. In bila sem tudi Otrok s starejšim bratom in starejšo sestro, ki sta toliko starejša od mene, da sta bila v mojih najbolj ekstremističnih otroških letih ravno v njunih najbolj občutljivih najstniških letih. Seveda sem jima kravžljala živce s svojo otroško trmo in s svojim otroškim zoprnim in zelo pogostim metanjem v tla (sredi trgovine mi pa še vseeno to ni nikoli uspelo:)). Tisti rek “vse se vrača, vse se plača“, ki jima je verjetno še najbolj razbijal po glavi v mojih močnih trenutkih, se je uresničil… Že nekaj let nazaj, a dojemam ga šele sedaj…

Pri mojih rosnih še-ne-dvanajstih letih me je brat prvič razglasil za teto. Nič travmatičnega sicer. Vesela sem bila male kobacajke Zoje… Dokler ni začela govorit. In ko je začela govorit, sem jaz počasi prehajala v fazo pubertete. Lahko si predstavljate, kako sem jo počasi začela sovražit (uh, tole je pretrda beseda. Recimo raje, da mi je počasi začela presedat.). Pri malo manj rosnih še-ne-16ih sem postala teta že drugič. Spet sem bila vesela Mavricija, ampak ga v lastno zaščito nisem pustila tako blizu kot sem nekoč Zojo – da mi ne bi še ta postal neprebavljil. Ja, imela sem (imeli smo) šibke trenutke, ko sem kolerično reagirala vedno, ko je nekdo zaropotal nad mojo sobo (ta nekdo sta bil vedno onadva, ja), a sem se počasi navajala – z že bolj le občasno izgubo pameti. Oskar? Pravkar je prišel v obdobje polomljenega spraševanja “ka to” (= Kaj je to?). Naštimala mi ga je sestra. Sestra, ki je v času svoje zelo težke mladosti (= tako menda misli vsak drugi najstnik) utrpela še največ psihičnih bolečin. Priznati moram, da mi je moj, včasih nehuman odnos do nje, pošteno vrnila. Nad menoj se, namesto nje, torej izživlja njen sin!

Ne prenesem tiste posebne trme, ki jo premorejo le taki mali vražiči. Ne prenesem tiste posebne razvajenosti in izsiljevanja, s katerim znajo upravljati le malčki. In “mami, mami, mami!” kričanje za mojo (!) materjo, torej njegovo babico, ko se za tri metre in tri sekunde umakne stran od njega, mi gre še posebej na organ telesa, ki prevaja kri.

V splošnem imam rada mulčke. Od teh seveda najbolj moje tri. Nečake. Ob vsakokratnem mojem zavijanju z očmi, si rečem, da moj otrok NE bo:

  • jedel jogurta (ali karkoli drugega še ne kuplenega) sredi trgovine – sploh mu veličastnosti take navade ne bom nikoli pokazala! Dotaknil se ne bo nobene police s čokolado – v tem primeru bom pred njim odvila čokolado, mu pomolila košček, ki ga bom v tistem trenutku, ko bo stegnil roko, zbasala v svoja usta!
  • dosegel tega, da bom pritekla vedno, ko me bo poklical – še posebej, če bo zraven trpeče jokal. Nalašč ga ignoriram! Izsiljevalec mali.
  • pljuval po avtu, ker se mu to slučajno zdi fino in zabavno – že dejanje je grdo, kaj šele izvrševalec! Zagrozila mu bom, da ga bom celo njegovo puberteto zafrkavala z njegovo zunanjo podobo… Popolna zafrustriranost v tem obdobju mu prav zares ne uide!
  • metal stvari (igrač, kuhinjskega kastrol, svinčnikov) po tleh – v trenutku vse te stvari zabrišem vanj, če to stori le enkrat! (Pretiravam, preziram fizično nasilje. Torej, če to stori le enkrat, ostane brez vseh pripomočkov, ki nosijo potencial, da so vrženi ob tla!)
  • vlekel mačka za rep – seveda razumem, da je rep mamljiv, še posebej ob cvileči reakciji mačka… Vseeno bom tako vreščala ob tem, da bo iz strahu takoj izpustil rep iz svojih tac. (Vem, tudi psihično nasilje ni način…)
  • jedel kadarkoli (in karkoli) se mu bo zahotelo – ne bo stradal, ampak pustit mu pa ne mislim, da bo po cele dneve nekaj hrustal. Dokler ne dobi prvega PMS.a (za deklice seveda) je to nesprejemljivo!
  • posedoval niti ene igrače, kupljene z moje strani – še posebej tiste ne, v katero se bo zapičil po sprehodu v nakupovalnem centru (da bo prostor za igrače, kupljene s tetine in stričkove strani! Pa za vse podedovane avtomobile s strani bratrancev). Sicer bova pa itak hodila le v živalski vrt (kjer bodo živali varne za ograjo:))!

  • hodil po mizi – kar zmrazi me, ko si predstavljam ta prizor. Izpodžagala bom noge mize, da se bo porušila tisti trenutek, ko se bo desetkilska kepa pripravljala na vzpon! (hecam se – da mi socialna služba že vnaprej ne odvzame pravice do starševstva:)).

  • se metal v tla – najbrž bi se še sama zraven zabrisala. Ne, ta vrsta izsiljevanja je zares grozljiva!

Zanima me, kaj vse od tega bo uresničeno. Vzgoja je delikatna stvar in vsak starš ima svoj prav. “Moj otrok ne bo tak!”, se vedno glasi odgovor moje zgroženosti nad videnjem, kako nevzgojene nečake imam. So res nevzgojeni? Sem le sama tako natančna, ker imam pač še vedno to “srečo” (v navednicah zaradi relativnosti), da nimam še lastnega naraščaja? “Mačeha!“, mi je danes zabrusila Mati, ko sem ji razlagala svoje “moj otrok pa že ne bo!” poglede… In to mi reče oseba, katero sama največkrat proglasim, da ima mačehovsko vzgojo?

Še vedno pa sem s svojim idealom pleničnika veliko bolj prizemljena, kot sta bila brat in sestra, ki sta ob pogledu name govorila, da otrok pa že ne bosta imela. Ah, kar slutim, da bom na koncu sama ena tistih najbolj pussy staršev, ki jih vodi otrok in ne le-ta njega.

P.S.: upam, da je jasno razvidno, da se sama še nekaj let ne vidim v vlogi mamice:) (da me ne bo kdorkoli česarkoli obtožil:))

Join the Conversation

17 Comments

  1. Hehe si me nasmejala 🙂

    Ampak veš, jaz v familiji nimam te sreče, da bi bila priča majhnim krčačem, zato imam verjetno precej idealistično predstavo o tem, kaj otroci sploh so – zame so zaenkrat le lepe cartaste luškane male nogice in rokice 🙂 Če bi z njimi preživela več kot en dan, bi verjetno utrpela resne posledice. Podobno se mi zgodi pri mojih dveh ne več tako majhnih sestričnah – o moj bog! ‘Gremo se igraaaat’ po treh urah konstantnega letanja gor in dol :/

    Je pa verjetno res, da vsak pred epizodo ‘otroci’ govori in sanja o robotsko vzgojenem naraščaju, potem pa se ta fiktivni otrok spremeni v resničnega in hitro popuščaš, delaš napake, ki se zapišejo v njegovo vzgojo in trpiš posledice 🙂

    p.s.: Mavricij? 🙂 Prvič slišim za to ime 🙂

  2. 🙂
    Pa saj so luškane male nogice in rokice s prijetno in dišečo mehko kožico – dokler se ne pokakajo:)). Danes sem skoraj živčnega fasala, ko sem bila z oskarjem v šparu – vse je hotel jest in pit, v nasprotnem primeru pa v jok – dobro, da je bil zaprt v nakupovalnem vozičku, drugače bi prišlo do najhujšega – metanje v tla:)).

    So pa skrajno napaljeni na to igranje, ja… Ko tebi postane skrajno dolgočasno vse skupaj, njim je pa še vse strašno zabavno:)).

    No, vseeno so prisrčna mlada bitjeca, ampak znajo bit precej naporni:).

    In ja, točno to – si ustvariš neko podobo svojega otroka, ampak kar kmalu najbrž uvidiš, da mu moraš pustit neko mero lastnega razvoja. Itak vsak človek sčasoma potem že sam spozna, kaj je najbolje zanj. Na nekatere stvari pač ne moremo vplivati samo z vzgojo:).

    p.s.: Res? Meni je bilo ime znano, ampak nisem pa poznala nikogar s takim imenom – ne od blizu, ne od daleč. Aveš to so te želje modernih staršev o unikatnosti otrokovega imena (ne vem, če je to plus in ne vem, če je to minus).

  3. jst se sicer novorojenčkov bojim, so mi pa blazni cukri tam nekje pri 2 letih, ko sam hodi in nekej momlja. ampak luštnost je premosorazmerna skupnopreživetemu času 😀

  4. bubbles – hahhh 😀 Tole o fobiji pred dojenčki sem pa že nekje slišala – če ne ravno od tebe:)). Kakšna travmatična izkušnja z njimi? Te je kdaj kakšen ugriznil? Ali kje tiči razlog… :))

    Ja, točno to! Premosorazmernost s skupajpreživetim časom:).

  5. možno, da res 🙂
    bojim se, da bi me kter poklical mama 😀
    no, resno je del straha najbrž čisto psihičen, ker trenutno (ok, v bistvu celo življenje :D) še res nimam želje po otroku. drugi del je pa moja nenavadna štoravost: tisto malo komej leži samo in se prov bojim, da bi ga po nesreč na tla spustila! eh, i’m weird 😀

  6. Tega je strah tudi mene – da bi mi dojenček padel iz rok. Aaa, groza! Pa tista mehka glavica … ojej.

    Sicer pa se meni zdi drugače – manj vidim tuje otroke, bolj lušni se mi zdijo, torej gre za obratno sorazmerje, ker pač z malo videnja ne prodrem v nagloblje skrivnosti starševstva (trma, kakci, metanje ob tla ipd.). Zato se mi vsi dojenčki zdijo lepi 🙂

  7. n. – no pa saj jaz sem mislila verjetno na tisto obratno sorazmerje – manj jih vidim, raje jih imam… Očitno nisem prav pokapirala tele sorazmernosti :blush: :).

    bubbles – tudi jaz spadam med ta štoraste ljudi (in to ekstremno), ampak filing, ko imaš pa dojenčka v rokah je pa izjemen (tako močnega se počutiš:D). No, ni me strah, da bi mi padel iz rok in to zato ne, ker se vedno najprej varno usedem, šele nato dovolim, da mi ga posadijo v naročje:)). Sicer pa potem tudi sčasoma pridobiš tisto posebno vrsto ravnotežja in ti kar tako otroci ne padajo iz rok:)).

  8. Hehehe. Ampak se popolnoma strinjam s tabo. Sama imam precej začrtane smernice ‘kaj moj otrok ne bo počel’ oz. v kakšen (odrasel) osebek bi ga rada vzgojila in kako to doseči. Tako da se raje na tem mestu vzdržim kakršnega koli komentarja v tej smeri, ker bi lahko spisala cel doktorat! 🙂 Žal pa nimam majhnih kričačev v svoji bližini. Sicer imam nosečo sestrično s 6 let starejšim bratcem, vendar na žalost živijo v drugi državi in se ne vidimo tako pogosto, kot bi si želela. Ampak priznam, da me mali včasih pošteno spravi ob živce in potem pametujem v stilu: “jaz mu tega ne bi dovolila” ipd. 🙂

    PS: Zoja in Oskar – fuuuuul lepi imeni. Oba sta tudi na moje seznamu ‘wannabes’ 😉 Mavricij – lepo, malce nenavadno. Je bi mogoče spočet na Mavriciju? Jst in moj dolg jezik! 😀

  9. Hehe.

    Midva sva bla letos na dopustu obkrozena z malimi bitji in bila delezna njihove razvajenosti. In vsakih sem rekla fantu, najin pa ze ne bo tak! 😀 Sam ponavad je pol glih obratn, sej sam itak ne vidis kaj delas narobe.ž
    Lazji je opazit napake od drugih kot pa svoje. 🙂

  10. lol ne bo pljuval po avtu hahaha :)!

    me prav zanima, če ti bo ratal, da tvoj otrok NE bo delal teh naštetih stvari, sploh pa verjamem, da ne boš takoj pritekla, ko bo jokal 😛

    js mam dva smrkavca bratranca ki sta bla učas oba prava hudiča, zdej je pa sam še tamali, starejši je že prav prijazna oseba dokler tamalga kej ne našunta…
    ampak enivej js ne morm iz svje kože, ker obožujem tamalčke zato ju mam oba rada pa čeprav me včasih spravta na konec pameti!

  11. Ups, se opravičujem za moj počasen odgovor… :))

    Ne, Storyteller – Mavricij ni bil spočet na Mauriciusu:D (bi blo zanimivo, bi najbrž imel njihovo državljanstvo ali kako že to poteka… ?:)), am je pač to samo tista želja po unikatnosti nejgovih staršev, se mi zdi… Čeprav sem že ugotavljala, da je mogoče to izpeljanka (po nevem kakšnih kalkulacijah) iz imena njegovega očeta (saj Zoja definitivno je iz imena njene mame). Ah, kdo bi vedel…:)

    @samosvoja – res je, ponavadi vidimo napake pri vseh drugih, samo pri sebi ne. Hudo, da se tega zavedamo, kaj? :)) Delamo pa popolnoma obratno..

    @katka – a greš stavit, da mi bo uspelo?? 😀 Vzgojila bom robota! Okej… Back to reality – vem, da bo manipuliral z mano, da ni res:)). Sicer pa to, ko si rekla, da ju imaš rada kljub temu, da te včasih spravita na rob pameti – ohh, res je, ne moreš, da jih ne bi imel rad!

    @janja . joj, ti moraš z njima preživljati vsak dan! 😀 Pa saj jaz tudi pravzaprav, ker dva domujeta v stanovanju nad nami, ta tretji je pa pri nas v varstvu… Ampak si vseeno naredim mir pred njimi.
    Glede seznama – moj seznam se vsakokrat pb stiku z njimi daljša, ampak pač v tistem trenutku, ko sem pisala jih ni bilo zraven, tako da nisem imela ne vem kako močnih inspiracij:)).

  12. Ufff ravno včeraj sem videla eno tako razvajeno smrkljo, da sem tam na mestu prisegla, da če bo moj otrok vsaj pol tako trmast in razvajen, da bom zapeljala nekam v gozd in ga tam pustila.. Lahko me držiš za besedo 🙂

    Mala šestletnica je s palco tepla ljudi okoli sebe, metala zemljo in listje vanje, fante (dvajsetinveč) brcala v jajčka, jih grizla, pljuvala vanje.. Res prav hudič od otroka.

  13. maychi – pretresljivo! 😀 To, da se otrok tako brutalno spravi na svojega bližnjega, je še razumljivo (a ni moralno:D), ampak da se na mimoidoče? Nesprejemljivo! A starši pa nič ukrepali??

    No pa saj ne mislim pametovat – kot sem že rekla je vzgoja od vsakega starša na eni strani dobra, ampak da pa dopustijo, da se mulčika spravlja na okolico. Uh, kaj šele bo.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: