Lago di Garda. (ena.)

Jan, Monika, Darja in Matic –> Via Lago di Garda, Gardsko jezero. Jezero, ki bi, če bi bilo slano, dalo popoln občutek morja (res je, spet nisem prišla do morskosti o kateri sanjam že od… Nekdaj?:)).
Začelo se je z Ribolovom. Na stopnici. Eni. // O Ribolovu v vagiVesolju govorimo takrat, ko nekdo “ujame ribo”, torej štrbunkne s celega – z vsemi štirimi udi, štrlečimi stran od trupa. // Odnesla sem jo brez fizičnih posledic (glede tega imam očitno lastnosti pijanca:) – naj štrbunknem še tako močno, hujšega ne bo!), samo ena psihična mi je ostala – povečan občutek sramu in ponovnega zavedanja svoje štorikavosti (nerodnosti), kar pa je izredno težko prebolet.

Pravzaprav se je začelo že prej… Z ugotovitvijo, da sva doma pozabila spalno vrečo in da imava le en armafleks, kar pomeni bodoče konstantno ravsanje za obstoj na tisti krpici blazine – ne, midva naj se ne bi znala sporazumet kot odrasla človeka:P. Poleg tega ne bi bilo švoh imet (vsaj) enega povštra (trenutno res nimam ideje za slovenski prevod besede povštr… Podglavna blazina?). Torej nekaj pomembnih stvari, ki so nekako ključne za kampiranje ob jezeru… Problem s spalko je rešila Monikina dekica, ki me je strašno nervirala vsako noč, ampak je bila nujno potrebna, da moj najdražji ne bi dobil ozeblin (moja naravna peč očitno ne deluje🙂). Problema s prepovedjo, da s seboj vzamem svoj kozmetični kovček pa ni rešil nihče (losjoni, flajštri, balzami in ostale žavbe, ki jih najbrž ne bi niti enkrat uporabila, so tako ostali doma).

Nadaljevalo se je z zame neverjetno bolečimi bosimi pohodi po kamnih, seveda uničujočimi za moje podplatne blazinice (pa tudi za glasilke – javkanje vedno zahteva kar nekaj energije) pa z nekajkratnimi treski z ročko po prstih – tisti ročki, s katero umakneš sedež, zaradi katere gre zadajsedeči (vedno jaz) sploh lahko iz avta, ki premore le sprednja vrata – in z ušesnim trkom ob streho avtomobila, medtem ko med tlačenjem sebe v avto paziš, da ne butneš soseda. Da o zaležaninah ne govorim! Ušesni mešički so trpeli čisto vsako noč. Turbomaksimus zares narekuje smrt delom telesa, ki imajo potencial za “biti poležan”. Tudi mehur je trpel. Seveda je trpel, če je bil wc kar nekaj oddaljen od šotora! Tako sem bila prisiljena ignorirat potrebo po izločanju vode iz telesa za tistih nekaj ur spanja.

Doletel nas je tudi… Vihar? Orkanski veter? Tornado? Kakorkoli – huda nevihta nam je prvo noč skoraj odnesla šotor. Fanta se v prepričanju “saj bo lepo vreme” nista kaj preveč trudila s klini (pa saj niste mislili, da sva midve postavljali šotor??:P). Zanimivo, niti me ni bilo strah, da bi veja nad nami padla na mojo glavo in popeštala še tisto nekaj pameti, ki jo premorem. Preveč sem bila zaspana za kaj takega. Naslednjo noč smo se na morebitne vetriče bolje pripravili. Tudi (pijano) izzivanje Stvarnika (moška ideja, itak) nam ni izpulilo niti enega klina. Zadnji dan nam je zmanjkalo zobne paste. In že uporabljen tampon v ženski tuškabini je moral biti prav ogaben – k sreči ga s svojim nevidenjem nisem utegnila zapaziti. Pa da ne pozabim, kako se mi je v pravem trenutku strgala naramnica modrca. Dah! Sovražim to.

Končalo pa se je… Z veleslavnim, veleznačilnim, veleogromnim in veleneumnim Spotikom na relativno ravni površini pol metra stran od ceste. Razbila sem si koleno. Tu se tista trditev o značilnosti pijanca, ki jo sama premorem kot trezna, izniči, kaj?

Tako. Moj stil opisovanja – najprej ven spravit ves srd in gnev, ki se mi je nabral tekom določenega dogajanja, nato pa potegnit črto in napisat: “vsekakor je bilo odlično”. Pa je prav zares bilo. Dokaz pride v slikovni obliki, za kar bom potrebovala še nekaj trenutkov. Torej – fotografski material pride naslednjič! Do takrat pa lep učni pozdrav iz moje podstrešne sobice – ja, tokrat se selim na podstrešje… Stran od tipk, pikslov in čipov.

Join the Conversation

15 Comments

  1. Čeprav še vedno hrepenim po vodi, v katero se namočim za več kot en dan, moram napisati, da ti šotorjenja nisem prav nič fauš, ker ga več ne prenesem 🙂 Verjetno postajam fina haha.

    Sicer pa ti želim prijetno učenje;)

  2. Neee – ne postajaš fina, postajaš stara:P 😀 (ful in zelo se hecam:)). Priznam, sama sem nekako neopredeljena. Taborjenje prinaša nek čar, ampak hkrati pa komaj čakam, da pridem nazaj, v nekaj (bolk) človeškega (z wcjem zraven sobe:D).

    (se še ne učim… Čakam na kosilo. Prazen želodec in učenje – ne gre:))

  3. bubbles – težko! Izredno težko!

    V ogromno pomoč je tista prirojena lenoba, ki jo premoremo le redki (ali pač to ni redkost?:)), poleg tega pa – ne prepričuj Mehurja! On je cel nemaren prasec, ki bo zanalašč tečnaril, če ga boš nekaj lepo prosila. Vso to energijo raje porabi za potlačitev možganskega centra za potrebo po lulanju čim globje v lobanjo:). In sanjaj. Da zaspiš… Razmišljaj o čokoladnih piškotih, razmišljaj o vrtnih palčkih, razmišljaj o barvi tvoje nove sobe… Samo o vodenih stvareh ne! Ah… Pa ne smeš spat na trebuhu, niti na hrbtu – najbolje je na boku:)) (ampak v tem položaju trpijo ušesni mešički)…

    Ja, ja… Če je nuja, je treba izvest vse te ukrepe. Če pa imaš wc nasproti svoje postelje, se pa ne muči:D. Poleg tega, da Mehurja ni mogoče prepričat, je zelo maščevalen:P:D.

  4. Js grem tud drugteden taborit in mi je znana tale zadeva s spanjem in wc-jem. Čist vedno se mi zgodi isto. 🙂

    Sicer pa bilo pa očitno zanimivo oziroma ste se zabavali. Tako ali drugače. ::))

    Učenje gre?

  5. Aaaa maychi, ti tudiii?? :)) Ma včasih mislim, da me smola kar noče spustit pa spustit… Vedno nekje zgrešim eno stopnico, spregledam štango, ki je pred mano, ali pa le polomim neko zadevo, čeprav sem vse počela le z dobrim namenom:)).

    katja – upaj, da boste dobili parcelo v bližini wcja:)). Lansko leto smo s kolegicami dobile ravno nasproti wcjev in… Kampiranje je bilo lepše:)).

    Učenje?… Glede na to, da sem ga obljubljala dopoldne, mi je do knjig uspelo priti šele pozno zvečer:)). Ampak začela pa sem!

  6. Mi gremo na Kolpo in so nam wc-ji obljubljeni, tako da bom sila jezna, če temu ne bo tako. 🙂

    Bravooo za učenje. Po moje si redek primerek, ki mu dejansko to že sedaj uspeva. 🙂

  7. Kolpa je super! Čeprav še nisem bila… 😀 No, le poskrbi, da bodo wcji v bližini… Kar zaropotaj! Če ne pa… Menda obstajajo prav neki camping wcji… Prenosni… 😀 … Mogoče?

    A da sem redek primerek?? Madoniš… To je pa fajn slišat. Sem imela občutek, da se vsi že učijo. Imam kolegico, ki se vsak dan po urico uči že celo poletje… Mi je čisto zbila samozavest o moji “pridnosti” :)).

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: