Čutim. V zraku!

Lepo sem se že vpeljala v svoj počitniški Vsakdan. Obsesija s Cocto (sicer smrt za moj mehur) in s posedanjem na terasi ob toplih večernih urah je dokončno zasedla mojo zavest. Prav tako poneumljanje prepametnih možganskih centrov z romantičnimi filmi, ki že prav ovirajo pravilno delovanje trebušne slinavke (ah! Potrebujem insulin!).

Uživam v brezdelju, a v glavi mi močno razbija misel na to, da me čakajo še štirje izpiti, od katerih morajo trije biti pod nujno zapisani v indeks. Prisego, da se ob prvi priložnosti oglasim v knjižnici, si naberem izpitne literature in začnem s ponovnim izpisovanjem, prebiranjem in označevanjem pomembnih dejstev, močno zbija želja po sončanju, čofotanju in poležavanju, ki se mi trenutno le delno uresničuje z obljubo blejskega jezera (čofotanje tukaj namreč avtomatsko odpade). Seveda obstaja nekaj drugih načrtov za izživljanje nad mojimi temeljnimi poletnimi goni (vamos a la playa), ampak nič posebej konkretno določenega.

Posmukat bi si morala teh nekaj obrvi pa ne najdem volje za ta podvig (prav patetično je že tole moje psihično pripravljanje na neprekinjeno kihanje in razbolele arkade). Nasplošno se ne znam definirat o svojem zadovoljstvu. Sem ali nisem? Predvidevam, da to, drugo. Že cel dan (pa smo šele na polovici) čutim živčne vibracije z vseh koncev. Takoj zjutraj topotanje košarkarske žoge pod mojim oknom (ne prenesem tega, če sem se prejšnji večer odločila za prespano dopoldne!), čez nekaj časa neutrudno lajanje sosedovega psa v kombinaciji s prepevanjem Zojinega telefona (še bolj duhomorno je preklapljanje z ene na drugo melodijo, ko se ta še konča ne). Nato živalski jok najmlajšega mulca, kričanje njegovega očeta nanj in Zojino poskušanje preglasitve obeh. Tisto kapljico, da je voda prekoračila rob sodčka pa je pravkar vrgel moj, sicer tako oboževani, Roditelj. Neverjetno, kako ne prenesem vpitja name. Brez razloga. Ker mu ni zneslo, da bi shranil številko njegove druge hčerke v telefon. Presenetila me je moja (ekstra kolerična) reakcija nazaj. Običajno moje glasilke niso sposobne takih razsežnosti.

Sem razvajena?

Sem.

Želim si… Lupčkanja in objemčkanja. Brez urne omejitve. Pa toliko imam še misli, za katere čutim, da bi jih morala ubesediti.

Edit [po kosilu]:

Mami: “Če si živčna, vzemi Persen”.

Oči: “Al’ pa rokavico, da me prebutaš”.

Heh:D.. Bom kar rokavico:P…

Join the Conversation

6 Comments

  1. Hmm, tudi jaz sem zadnja dva dneva vsa živčna. Mogoče, ker jutri verjetno izvem, da sem padla pogoj 😛 Mogoče, ker je vroče, mogoče, ker imam tako zavozlane lase, da nočem niti pomisliti kako bo izgledalo večerno pranje in česanje, mogoče, ker imam na faci 3 krasne menstrualne mozolje … ampak sem res totalno našpičena proti ljudem :/ Upajva, da čim prej mine … brez žrtev 🙂

  2. n. – a je pri tebi že minilo?? 😀 Pri meni je… Ampak žal prepozno – torej z dvema žrtvama (fant je bil prva, posledično sem jaz druga:)). Grozna sem!

    janja – cocta je že super :D, ampak dolgoročne posledice so pa grozne..:) Ne smeva pretiravat:P.

  3. Mene je za silo minilo, število žrtev zaenkrat nič – vsi vejo, da čakam rezulate izpita in so skrajno tolerantni 🙂 Jim povrnem dobroto, ko stopim iz čakajočega kroga 😛

  4. A je bila polna luna? Ker zadnje čase so vsi nekaj sitni in slabe volje. ::))

    Razen mene. Se mi ne zdi, da sem taka, čeprav ves čas poslušam, kolk sem zoprna. 🙂

  5. n. – imaš potem super izgovor na še dodatno izživljanje nad okolico:D

    katja – dež je bil (še vedno je) 😀 To je bilo pomoje:D.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: