Napadi histerije ali kako je žužljiva družina okupirala mojo sobo.

Spet se je začelo. Za uho neprebavljivi kriki z moje strani in za oko neprivlačno mesarjenje (nočnih) hroščev, vešč, malih in večjih krilatih zverinic s takšno in drugačno hitrostjo umika pred bližajočim se predmetom. Poteptam (in teptam!) vse kar leze in brenči. Najbolj osovražen zvok za moja stremenca, kladivca in nakovalca so vsakršni glasovi žuželčje govorice in najbolj osovražen predmet za mojo zenico (da, imam le eno!) je premikajoči tipalkar (pa saj imajo ti stvori tipalke?), ki leze po mojem (tokrat že) 19inčnem elcedeju. Smrt vsem žužljivim zverem! Smrt vsem šesteronogim pošastim! Smrt tem malim mesnatim robotom!

Za trenutek odrevenim. Od strahu in od nejevere, da si je drznila vstopiti na moj teritorij. S svojim sokoljim očesom premerim razdaljo, ki loči mojo oranžno copato od počasi hiteče (tudi to je možno!) kratkodlake (predvidevam) živali. Z oranžno copato se počasi približam vsiljivcu in… Hop! Zamahnem, se s celotno težo zavihtim nadenj in paf-šljaf peštam tisto ubogo bitje (ja, sedaj se mi že smili) pod mojo oranžno copato. Dvignem copato (oranžno). Še vedno se premika! Spet odrevenim – tokrat od prepričanja, da se bojujem z nesmrtnikom. Še enkrat se z vso silo, ki jo premorem vržem na (zopet) ubogo bitje in pustim mojo oranžno copato gor. Do jutra. Takrat seveda svojo oranžno copato krvavo potrebujem, zato jo previdno dvignem iznad (v mlaki krvi ležečega) trupelca. Ha! Tako sem le predvidevala… Sedaj-že-ne-več-bitje (kajti bitje umre, to pa ni umrlo!) se je še vedno premikalo! Ne lažem se in ne – to nikakor ni plod moje… Kako že??? Brezmejne psihopatske domišljije. In tu se ponovno prične moje histerično kričanje… Nakar pretreseni Starš odnese migetajočo žival iz moje sobe.

Voham, kako me bodo danes ponoči preganjale sestrične in bratranci tega nočnega insekta, ki je včerajšnjo noč utrpel strašne poškodbe – če ni že podlegel le-tem (v kar dvomim), me bo zagotovo kot žužljivi duh strašil v vsakem trenutku moje samote.

In jaz preklinjam dan, ko sem se odločila sovražit to golazen. Kaj ne bi bilo življenje veliko bolj življenjsko, če bi lahko odčrtala eno od stvari, ki mi otežujejo bivanje na tem svetu??

Join the Conversation

5 Comments

  1. Ahaha, to je pa tko kot da bi jaz pisala! 😀 Obožujem poletje, ampak ima eno napako… ŽUŽKEEEE!!!! Sovražim jih in vriskam ku prf**njena ko zagledam te stvore! Smrt žužkom (čeprav vem, da so nujno potrebni baje temu svetu grrr)!

  2. Jooojjj, isto!!! Pismo mi gre na živce, ko zvečer vse brenči okrog mene. Jak. Fuj.

    Enkrat je pa una velika kobilica pršla v mojo sobo. me je skor kap. kar je slišala tudi cela vas. Sredi noči, seveda. ::))

  3. lol:D Bejbe smo na splošno velike ljubiteljice mrčesa, očitno:P … Torej z misijo “izkorenitev žužkov” začnemo kdaj?? 🙂 (tanja pa kaj, če so nujno potrebni, bomo že zgruntali nekaj novega in bolj prijaznega našim živcem:D)

    n. – pajkov jaz sploh ne bi omenjala:D (brrr)

    glista in katja – s kobilicami pa priznam, da jaz še nisem imela bližnjega srečanja, se pa spomnim, ko je kolegica nekaj let nazaj speštala tisto ta veliko nagravžno na glavi tomija iz siddharte (na plakatu afkors:D). So mi pa tiste zelene travniške prav posebej luštne (ha, to govorim jaz?), ki pred tabo skačejo, ko se ti podiš po visoki travi… JA, to se že skoraj romantično sliši:).

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: