Pazi! Fishbone!

Ena mojih večjih fobij – poleg fobije pred raznimi žužki, fobije pred globino, fobije pred pogledom skozi okno, če je zunaj tema, fobije pred odprtimi vrati omare preden zaspim in še raznih drugih fobij, lahko bi jih naštevala v neskončnost – je t.i. skeletusfobia, fobija pred kostmi. Seveda ne pred človeškimi, kajti v vsakodnevnem življenju pogled na golo človeško kost niti ni tako pogost (vprašanje bi bilo, kako bi odreagirala, ko bi dojela, da se tisti človeški skelet roke, ki se ponoči sicer sveti, na vratih moje omare premika – sem sem jo prilimala v malo bolj pogumnih časih, ko sem še brala mikimiško), pač pa pred raznimi piščančjimi in ribjimi kostmi, bolje rečeno koščicami. Manjša je, bolj panična sem, ko začutim, da se mi je ena “zataknila” med zobe. Pa ne zato, ker bi morebiti lahko zašla v goltanec, se zagozdila in ostala tam dokler mi ne nadomestijo originalnega goltanca z umetnim, ampak zato, ker se mi enostavno… Ah, nagravžne so.

Torej, “Dragi Brat! Kljub temu, da mi ob vsakem hranjenju s postrvijo na žaru vedno znova razložiš, mi prosim še enkrat povej postopek, kako za vraga se prereže tale riba, da ne bom jedla le samih kostiii???” – pa mi intelektualno razloži stvar in nakaže. “Najprej odstraniš perutke, potem tako pa tako pa tako… Pa gre čisto lepo.” – Aha, aha. Navdušeno se lotim mesarjenja in… Zabrišem vse skupaj stran od sebe. NE GREM SE VEČ! Ne glede na to kako zelo se trudim, preklete koščice se bojo še vedno znašle med mojimi zobmi! Ne, žar res ni moj priljubljen način obdelave hrane.

Utrujena se bom vsak čas zavalila v posteljo. Včerajšnji večer mi je Monika prijetno zmasirala dušo, ko sva se po… Pol leta? Končno sestali na pijački, današnji dan sva s Sabino preležali na ploščicah njihove terase (barabe še vedno nimajo zunaj gugalnega “kavča”:D), pred menoj pa je nadvse lušten dan, vsa vzhičena sem, ker sem končno prišla do konkretnega dogovora z mojim fantičem. Jei! Greva v živalski vrt! Brez skrbi – fotoreportaža sledi! 🙂

Pa še to: redkokatera novica me pretrese, ampak pri tej sem pa zares ostala brez besed. Popolnoma nevredno komentarja – razen to, da menda incest v Sloveniji z zakonom sploh ni prepovedan (me je pred kratkim razsvetlila Maja).

*obvezno mi moj moralni čut naroča, da moram omenit, da je sličica ukradena s strani, ki mi jo je priporočila n.🙂

Join the Conversation

6 Comments

  1. uzivajta v zoo, mogoce se se clo srecamo, ker jo bova midva v teh dneh tud vrjetno pihnila v zoo. 🙂
    glede novice, sem bla pa tud js cist sokirana. ne mors vrjetn, da obstajajo taki ljudje.. :S

  2. @samosvoja – sva se “naužila” (bolj jaz, kakor on:D, ker je bilo itak na mojo pobudo) (sta se tud vidva mela fajn?:))

    @mateja – 😀 ampak vseen so ribe super zadeva, jaz jih imam v splošnem rada, tko da posledično zaradi teh kosti ostajam pri riomaretu, ribjih filejih in lososu 😀

  3. Hihi zanimive fobije imaš, uno s gledanjem skozi okno kadar je temno pa čist razumem. Odkar sm gledala nekatere grozljivke, bi najraj spustila rolete čim se stemni ;).

    Ah se boš že naučila razkosat ribo, se splača :).

  4. @evie – mislim, da sem to tudi jaz pobrala iz grozljivk… Če kdaj že ošinem temno okno samo čakam, kdaj se mi bo kakšen bavbav prikazal 😀 (lepše je skrivat oči pred “resnico”:P)

    @maychi . tudi jaz se nadvse razveselim, ko mi kdaj kakšen ponudi pomoč pri razkosavanju ribe… Ampak je precej redko to, ker vsi predvidevajo, da sem odrasla punca, da to pa že znam sama:D – sori, ne znam!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: