finally woken

Čeprav se še vedno počutim kot vreča, ki se ne počuti kot vreča, ampak dejansko JE vreča, ki se plazi z enega konca stanovanja na drugega in pri tem glasno vzdihuje “kako težko mi je na tem svetu”, ki vsaki živi osebi, ki jo sreča na svoji trnovi poti iz dnevne sobe v kuhinjo, zateži, da bi rada jedla popečeno žemljico z riomarepatejem in svežo papriko (mmm), potem pa si v trenutku premisli in si zaželi… Ananasa. Ob vsem tem sem neznosno vesela, da je končno KONEC.

Konec je moje muke, ki se je bila primorana zgoditi vsakih nekaj mesecev, konec je mojega psihiranja en teden pred tem, konec je izogibanja debatiranju in razmišljanju o težkih debatah v teh dneh, konec je zgrešenega in nadležnega špikanja v žile, konec je nekajdnevne slabosti in bruhanja ničesar v wc-školjko. Konec je neprespanih nekaj noči, konec je vohanja bolnišnične hrane v najbolj neprimernem trenutku (zares ima ogaben vonj, kaj šele okus!) in konec je vročičnega občutka v ličkih. Pa da ne pozabim kako vesela sem šele konca grenkega, kovinskega okusa v ustih!

Konec bo z izpadanjem las, konec bo z drastičnim nihanjem kilaže (v zadnjem času se je telo itak že navadilo, tako da tudi nihanja ni bilo več), konec bo s trdimi žilami, ki bolijo, ko iztegnem roko in konec bo z obremenitvijo, da me takrat in takrat čaka nekajdnevno trpljenje – čeprav trpljenje, ki prinaša (v tem primeru JE PRINESLO) v moje življenje le en velik plus. Izreden plus, za katerega še zdaj ne morem verjet, da je normalen. Spravil me je v skoraj (poudarek na “skoraj”) tako formo, v kakršni sem bila… Tri leta nazaj.

Seveda nikakor nisem tako ubog deklič, kakor se sliši. Tako se počutim le, ko sem v bednem učinku modrih infuzij. Vsi vemo (in je popolnoma razumljivo), da je tisti zos (= omaka), v katerem smo trenutno, za nas najslabši zos – kljub zavedanju, da je ogromno ljudi na mnogo slabšem. Mi je pa zanimivo dejstvo, da bi se tega zosa morala že zdavnaj navadit, a je bil vsak naslednji potop vanj vedno težji.

Vesela sem tega Konca. Žal pa ni konca ostalih stvari. Prehajam na novo-staro obliko zdravljenja, ki je za moje pojme še bolj utrujajoče. Dve leti nazaj sem ga poimenovala “šusuglavo” (čeprav ni v glavo, ampak je še vseeno šus🙂), tako da je kar za pričakovat, da bom čez dober mesec na veliko jamrala tudi o tem:P.

Grozno sem hvaležna za fizično in moralno podporo vseh mojih ljubčkov – moje družine, prijateljev in moje ljubezni. Še vedno vas bom potrebovala. Skrajno osladno je izpadla tale zahvala, je pa nujno resnična. Oh! Pa spet te moje trapaste solze:) – čisto ganjena semmm, ko pomislim na vse VAS!

Moj edini komad na današnji plejlisti: Jem – Finally Woken (You see I’ve finally woken From a long sleep – I’m ready to jump – To make that blind leap – Coz I now believe I have the power in me – I’ve got the faith baby – I can truly be free).

Join the Conversation

6 Comments

  1. Me veseli, da si boljše, upam, da bo šlo še samo navzgor – sicer pa do poroke bo še vse vredu, bi rekli upokojenci 😉

  2. Darči sj jest sm ti že osebno povedala da sm fuuuuuuuuul vesela zate. . . :D:D

  3. Midve z Mojco sva pa včerej, ko sva čakale na rezultate programiranja prebrale in sva ble tud veseli.
    Aja, programiranje sva nardile, se morm koj pohvalt 🙂

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: