Sovražim biti odvisna od ljudi. Sovražim čustvo, imenovano Obremenjevanje. Sovražim sebe, butaro, kadar si po nepotrebnem zakompliciram lajf. Tako enostavno je povedat, da naj gre vse kamorpačžehoče, a tako težko naredit.
Grozno se počutim, še bolj kot dopoldan, in upam, da se stanje pomiri – zelo kmalu (tisto dopoldan nikakor ni povezano s trenutnim). Ne bom preživela, če se stvar ne bo uredila. Še vseeno sem rada odvisna od ljudi in še vseeno imam rada čustvo, imenovano Obremenjevanje. Vseeno sem rada Kamela (po Nietzscheju – right?:)) – to me naredi človeka.
V svojem bednem življenju nočem izgubit nikogar. Nočem in ne bom pustila. Enkrat sem že in ne bom več. Preveč težavno je poiskat ljudi, ki jim lahko zaupaš ves svoj svet.
oooh, poznam neizvedljiv trenutek t.i. dve stvari na en dan…grr…hate those moments. Največji problem pa je, da potem nobene ne izvedem. :/
In ja, še predobro poznam obremenjevanje (ne le z ljudmi, z vsem). Ampak sem pa ponosna nase, saj sem se včasih (še pred kakšnim letom ali dlje nazaj) še bolj obremenjevala kot zdaj..in sem vsakodnevno dozo obremenjevanja zmanjšala za veliko…proud Me 😉
No jaz pa še vseeno izvedem eno stvar, ampak itak vedno napačno:)
Me veseli, da si glede obremenjevanja vsaj ti napredovala 😀 – jaz nisem na posebno dobri poti, ampak kot sem že v postu napisala – to nas dela ljudi (če malo pofilozofiram:)).