Katjuša.

Z eno besedo (oz. besedno zvezo): moj drugi jaz. Moja opora (tudi dobesedno:)) skozi vsa štiri leta GIMNAZIJE (!), moja uteha ob najbolj težkih trenutkih, ko je bila zahtevana pamet (no… to niti ni bila uteha… Potuha je boljša beseda za to :P). S skupnimi močmi nama je uspelo pridobiti naziv gimnazijske maturantke. Če ne bi naredila mature, je tudi ona ne bi. To je pač dejstvo. Za naju je bila značilna tista posebna obojestranska vzpodbuda – vedno sva vedeli, da se morava obrniti druga na drugo, če se nama slučajno ne bi zahotelo učenja (sicer zelo pogost pojav). Tisto glamurozno vprašanje, na katerega sva že vnaprej vedeli odgovor je bila najina stalnica. TARAMTARAM! – “Katjuša? A se kaj učiš?” TAMTAM! – “Ne, ne da se mi. Ti?” BAM!- “Hah! Tudi ne!” – tak je bil začetek in zaključek najinega učenja (in to vsakršnega v srednji šoli, tudi ko nama je tekla voda v grlo).

She WAS my love. Tudi sedaj je, ampak so okoliščine počasi zahtevale, da se moje srce porazdeli na več strani… Res je prva oseba, za katero lahko rečem, da jo najbolj pogrešam v vsakdanu. Ko si deliva ozračje na cca. en kubični meter, najina domišljija doseže nepojmljive razsežnosti. Od zobanja koščic na samotnem otoku pa vse do goltanja labodjih drekcov v mb (mišljeno kot skupinski samomor zaradi mature npr.).

Na koncu prvega letnika sva se prvič skregali. Govorili nisva tri dni. Ne spomnim se kako sva prišli nazaj skup, se pa spomnim, da so bili vsi nadaljni prepirčki le zgolj na ravni zakonskih prepirov (:P). Oh, da ne omenim podjjjebavanja in izživljanja nad mano zaradi mojih karakternih in sposobnostnih pomanjkljivosti (in pri tem je imela najbolj izkušene sodelavce). Vse sem ji odpustila, kajti ljudem, ki jih ljubiš, tudi odpuščaš!

Najina telepatska sposobnost je bila izjemna… A se je počasi zveza oslabila, letos pa se je pojavilo hreščanje, imenovano »mojcatul«, kar precej in skoraj čisto otežuje najino komunikacijo (njuna razlaga zakaj je temu tako).

Katjuša je ena superbejba, res je nočem nikoli popolnoma izgubit. In gaddemt – tudi ona bo stara dvajset let. Za poročit, čeprav ima grda kolena (to je sama rekla!). O odbojki nima pojma (zakaj se mi zdi, da tudi jaz ne:)). Oh, ona je res cel smeh! Da bi napisala kakšno točno določeno anekdoto… Ma, ne morem, ker mi preveč stvari začne rojit po glavi:D. Definitivno je tudi zelo žleht. V njenih očkah se skrivajo hudički z vilčkami (Tini so njene očke ideal, ki ga išče pri bodočem kerelcu). Aha… Caka! – ko pride do resnih tematik, utihne in posluša. Smrklja. Premore eno celo Loti, meni pa je priskrbela mačkona (btw – rihtala mi ga je približno pol leta). Njen najbolj možno najbolj lep možno najbolj lep esemes: »darja, tudi jaz te imam rada, mislim, da si to v zadnjem času vsi premalokrat povemo« – tu sem se pa res totalno raznežila. Ah, je človek, ki te NE očara na prvi pogled, vzeti si moraš čas, da jo bolje spoznaš in vsrkaš to njeno očarljivost in težko jo potem tudi spraviš ven, iz sebe. Neverjetno. Sovraži fotografiranje (ampak bom že eno novejšo fotko njeno izbrskala… Nekje.).

No… Tole je bilo nekaj ključnih dejstev o moji, naši (da ne bom posesivna prasica like always) Katjuši, obstaja jih še mnogo in bom dopolnila takoj, ko si Tina vzame trenutek prostega časa in opiše še njen pogled na tudi njeno bejbo.

Katjuša, želim ti en fest lep rojstni dan (v petekkk) (na faksu:P) pa ti še en fest esemes na ta dan pošljem pa vsekakor se obeta en babji dan/večer/noč v tvojih superželeznikih.

Rtm*

Join the Conversation

2 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: