vsak_dan

Aaaah! Končno nekaj časa zase. Očitno se moram res odpovedat določenim predavanjem, da nisem na koncu tedna /v četrtek zvečer sicer/ popolnoma izmozgana /na jogi, mimogrede, ki naj NE bi bila dodaten napor za dušo in telo in ki naj NE bi bila neka obveznost, na katero misliš, da MORAŠ it/. In potem se še vlečem tri dni po celi Sloveniji (pretežno Gorenjski) in komaj uskladim sebe, tebe, njega, njo in volitve in čas in moje fizične sposobnosti. Pa ne da se pritožujem… Nikakor ne, mi paše… V nasprotnem primeru bi bila spet preveč obsedena s svojim UMOM, za kar vemo, da ni zdravo. Pritožujem se samo nad tem, da ti pa res malo dopiiimmmzznja, ko prideš domov, se napapcaš, stuškaš, greš spat, čez pet minut /vsaj tako si misliš/ pa se že zbudiš in letiš v tisto noro Ljubljano… Glede na to, da imam zjutraj določeno, preračunano, vsako minuto, bohnedejdazamujavlak! /ki pa – neverjetno – zamuja skoraj vedno/. Čuta za predvidljivost še nisem izurila.

Luštno se počutim. Res sem potrebovala to osveženo družbo okoli sebe in zelo mi je všeč, da ohranjam REDNE(!) stike z… zastarano družbo. Heh:). In vedno bolj sem navdušena nad faksom. Sicer pričakujem, da bo to navdušenje doživelo nenaden padec in to takoj, ko se bodo pričeli seminarji, izpiti… But! Vsi seveda vemo, da je treba dol, da greš lahko spet gor.

Veselim se petmoškihpikakom ta teden. Pa petžensk čez štirinajst dni tudi. Da končno lahko dobim osebno mnenje o tem slovenskem gledališkem fenomenu. Wannabe? Veselim se kosilca s Tinkobalinko, Mojčimakaronči in Tjušotrebušo. Ne vem pa kdaj se bomo za lejdisnajt lahko uskladile… Sem ugotovila, da je organizacija z datumi zelo pomembna. Neverjetno, a?

Grozno vesela sem bila monikeharmonike v nedeljo, prisotna je bila tudi žunčibarabunči in čvekale smo… štiri urice. Da je bila moja ekstaza podaljšana, je bila v ponedeljek z mano na predavanju Mojči, ki je tako zelo padla noter, da sem jo komaj spravila na železniško. In da bom ta teden pa res totalno nabita z veseljem okoli sebe – pride še Trebuška jutri v Ljubljano in bova vseee predebatkale /organizejšni so imeli sistematskega, zato tak naval na Aškerčevo/. Pa Poušek se je prejšnji teden tudi primajal v mojo bližino… Sva se zmenila ob devetih tam pa tam… Ob devetih bemusunce. Tako sem ga preklela, ko je treba bilo vstat, da… Waaa, kakšno uslugo mi dolguje. Zaenkrat mi je ponudil samo pol čokolade.

V petek sem Sabini sšopingirala ene seksi hude škornje, nabavila sem ji še seksi hude hlače in seksi hud pulover… In tako je postala prava mačka. Hudo seksi mačka. Res sem ponosna nanjo in na moje šopingerske argumente, ki so jo pripravili za nakup tistih visokih pet:)).

Tiste bejbe (vemo za koga se gre, ne?) pa ni od nikoder in se niti ne bom spuščala v razlago zakaj in kako, ker bom mogoče enkrat temu namenila cel post… Ali pa nikoli. Samo omenila bi, da kako zelo hitro izgine človek, ko ti dolguje nekaj stvari in kako zelo hitro se pojavi, ko te potrebuje. Presenetljivo.

Ljubim vonj po mandarini, ne prenašam pa mila z vonjem po mandarini. Ogaben je. Sovražim, če mi kdo reče, da ga zapostavljam. Tako kot sovražim novo leto (že od nekdaj).

Kaj počnem ta trenutek? Kršim avtorske pravice. Fotokopiram neko zadevo. Vse za ohranjanje inteligence!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: