aspodkosilncopadu

Nekaj let nazaj sem doživela zelo travmatično izkušnjo s strani škarjic. Takrat sem si prisegla, da ne bom nikoli več pustila nikomur, da me ostriže več kot en centimeter in pol. Frizer je postal moja največja nočna mora (kot zobar nekomu drugemu). Seveda sem se od časa do časa morala sprijaznit z resnico, da je treba ukrotit prerazpuščene laske in sem se celo enkrat do dvakrat na leto uspela prepričat, da je pod nujno treba na obisk v frizerski salon. Določeno uteho sem našla v črni barvi, ki je zares udobna barva za lase in nekako sem se počutila kul tudi, če mi je gdč. frizerka zaj* tisti centimeter postriženega lasu.

Tokrat je (bila) zgodba… Precej bolj kruta (še vedno je). Točno eno leto sem na terapiji, ki kot stranski učinek povzroča tanjšanje las – in s tem izpadanje. Sem oseba, ki ljubi dolge lase. Sem oseba, ki sovraži kratke lase. Sem oseba, ki je mnenja, da so kratki lasje samo za posebej samozavestne ženske. Sem oseba, ki ne premore te vrste samozavesti. Sem oseba, ki se rada skrije za dolgimi lasmi. Sem oseba, ki ima rada, da zjutraj, ko vse štrli na vse konce in kraje, lase samo spne v čop. Do nekaj mesecev nazaj sem imela vađajnačudovito lasovje (ne prečudovito, ampak vađajnačudovito, kar pomeni, da gre samo za individualno čudovitost). Imela sem eno svojo vađajnazavetje pač. Pa je vse počasi postajalo… Patetično. Samo še en ubog in majhen in tanek čopek je še čepel tam pod rameni. Naprej si lahko že sami razlagamo kaj je sledilo…

…želela sem si to:

->

(ODMISLIMO OBRAZEK, KER JE GROZNO BLED IN NASPLOŠNO NEZAINTERESIRAN ZA FOTOGRAFIRANJE… OSREDOTOČIMO SE NA LASE!)

Končnega produkta si ne upam pokazat. Ampak vseeno ga bom. Samo zato, ker je lepa fotografija. Je ljubka in ne vidi se kako zelo dizaster je moj novi luk. Je moj najdražji slikal:) (tako ga običajno ne imenujem, ker se mi zdi preveč resno in odraslo – kar pa on ni:)). Goba sem in gob ne maram.

(šMegi)

Res je trapasto, da delam tak big deal. Vem, da čez dva meseca, ko bom velika in bom imela dva centimetra daljše laskone, spet ena luštna frajla, ki za spremembo od včeraj ne bo imela revne pričeske. Pa še na črno se bom pobarvala. Aghhh, ta moment se pa še sovražim.

In prasica frizerka je veselo pričakujoč eno mlado damo nad katero bo lahko izživela ves svoj gnev nad svetom in skozi škarje prenesla nanjo vso svojo goro težav in ji priskrbela nekaj mesecev trpljenja zaradi nezaupanja vase in nato poskrbela še za nekaj dodatnih mesecev grajenja nove samozavesti ker se mi nesmiselno zdi da bi mogoče utegnila napisat kakšno vejico na kar sem v splošnem najbolj alergična kajti če ni vejic ni reda in če ni reda ni … jasno, sploh, nič, več!

Screw you guys, I’m going home.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: