in-fužn

O tem nisem pisala še nikjer in nikoli, kaj šele o tem, da imam multiplo sklerozo. Niti ne vem, če bom tole sploh objavila. Samo pišem. Zase.
Včeraj sem bila na osmi infuziji mojega zdravljenja, ki je nadvse uspešno in zaradi česar sem nadvse vesela. Človek bi pomislil, da z vsakim vbodom lažje prenašam stvar, ampak povem, da je vedno težje. Čakata me “samo” še dve, potem bom imela pol leta pavze in če bo šlo vse po sreči s zzzsjem preidem na novo (baje tudi zelo uspešno) zdravljenje, na žalost prav tako v žilo. Je pa to definitivno bolj za prenašat kot pa injekcije v podkožje vsak drug dan. Imam fantastično nevrologinjo, se mi zdi, da je na trenutke še bolj vesela zame kot pa sem sama.
In kako poteka? In kaj je tisto kar me spravi v jok? Naj povem, da do tega še ni prišlo – do včeraj. Prvi zgrešen vbod me je res potrl. Kdaj temu rečem messarsko klanje. Ko v prvo ne uspe (kdaj tudi v drugo ne), se težko psihično pripravim na drugo špikanje. Ko je stvar notri, sem vesela. Prvo uro še zdržim, drugo uro tudi še nekako gre, ampak ta tretjo se pa že nervozno razmetavam po postelji. Tretja kdaj pa kdaj preide še v četrto. Za znoret nervozno. Ko je konec, skoraj zavriskam od veselja, ko pridem do avta pa bruham. Včeraj mi je celo uspelo priti do doma in bruhati v lijak. Mandarino. Grozno mi sedejo citrusi… Pa kokta. Predvsem zaradi kovinskega okusa v gobcu, ki traja še naslednji dan (s slabostjo vred).
Tole sem sicer opisala kar na kratko (ko si v tem, se ti vse grozno vleče). Pa ne vem zakaj sem to napisala. Sem pač morala. In ne vem kateri gumbek bom kliknila… Javno objavi objavo? Ali shrani med osnutke…

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: